Mainstream in alternativa

Marjan Podobnik je bil vesel. Državni zbor je sprejel sklep o stanju na slovensko hrvaški meji dne 25. 6. 1991. Manj veseli so bili v Stranki slovenskega naroda. Ker so bili praktično upoštevani vsi predlogi “Podobnikove izjave,” so si izmislili nove pogoje.

Poglejmo kako je včerajšnji dan videl direktor Zavoda 25. junij Marjan Podobnik. Takole pravi: “Danes so tekom celega dneva potekali pogovori Zavoda 25. junij in Stranke Slovenskega Naroda z g. Ivom Vajglom, pooblaščencem vladne koalicije za uskladitev vsebine sklepa o tem, kakšno je bilo stanje na meji na dan 25. 6. 1991. Popoldne je prišlo do dogovora, ki pomeni upoštevanje stališč Zavoda 25. junij in Stranke slovenskega naroda, da je Slovenija ob osamosvojitvi 25. 6. 1991 imela neomejen dostop na odprto morje in med drugim nadzirala celoten Piranski zaliv, zaselke na levem bregu Dragonje in ozemlje na levem bregu Mure pri Hotizi.”

A kot vemo se je potem zapletlo. Zavezništvo za referendum je razpadlo. Zato v Zavodu 25. junij z obžalovanjem ugotavljajo, da se del vodstva SSN ne drži dane zaveze o prekinitvi referendumskih aktivnosti. Podobnik jih zato poziva, da o svoji odločitvi še enkrat razmislijo. Spominja jih na to, da je bila akcija izjemno uspešna. Podobno izjavo naj bi Državni zbor na Podobnikov predlog namreč sprejel že pred leti. Takrat je bilo to popolnoma nemogoče. Zdaj je vse drugače. Ne le, da je Državni zbor izjavo sprejel. Hvali jo tudi predsednik vlade, predsednik opozicijske SDS pa je pripomnil, da ne razume, zakaj je niso sprejeli takoj.

Slovenska zunanja politika je tako od včeraj globoko in temeljno zaznamovana s strategijo Marjana Podobnika, Zavoda 25. julij, Stranke slovenskega naroda, Hervardov … Kljub temu, da je zunanji minister temu nasprotoval. Ampak šlo je za manjše zlo in spiralo popuščanja, v katero se je tako prostodušno spustil predsednik vlade Borut Pahor. Podobnik zato upravičeno pravi, da so dosegli veliko, več kot kdorkoli v zadnjih 18 letih, ko gre za sprejetje jasnega stališča DZ RS o stanju na slovensko-hrvaški meji na dan 25. 6. 1991. Le zakaj s tem ni zadovoljna tudi Stranka slovenskega naroda? Ker je to edini način, da se izkopljejo iz medijske sence.

Jutri bomo vedeli, ali bodo lahko začeli zbirati podpise. In če jih bodo zbirali, bo kar nekaj ljudi zaradi tega do konca marca na trnih. Za to, da bi jih zbrali dovolj, sicer ni veliko možnosti. Vendar nikoli se ne ve. Kaj pa, če je v Sloveniji res 40.000 fanatikov, ki mislijo, da bi morala Hrvaška podreti mejni prehod pri Jošku Jorasu, da bi lahko vstopila v Nato? Kljub temu, da tako ne razmišlja niti Joško Joras. Tudi zato, pa zaradi tega, ker je bila Podobnikova izjava sprejeta in ker pri zbiranju ne sodeluje nobena od strank, ki bi imela omembe vredno infrastrukturo (Zmago Jelinčič bi to lahko spremenil), se zdi, da je akcija obsojena na neuspeh.

Ali se je torej tresla gora, rodila pa se bo miš? Zdi se, da ta ugotovitev drži za hrvaško vstopanje v Nato, ki bi se kljub zapletom moralo zgoditi v začetku aprila. Nekoliko drugače je s slovensko zunanjo politiko. Posledicam sprejetja Podobnikove izjave se ne bo mogoče izogniti kar tako. Kot pravi Podobnik: “S sprejetjem tega sklepa v Državnem zboru, je Slovenija zaščitena pred nevarnostjo, da bi se kdorkoli v imenu Slovenije pogajal o teh delih ozemlja in morja, ali o možnosti, da bi bili ti deli ozemlja in morja del mednarodne arbitraže ali razsojanja pred mednarodnim sodiščem.” Kar je lepo in prav. A o čem se bomo potem pogajali?

Včeraj je Marjan Podobnik ponovno postal mainstream slovenske politike, Stranka slovenskega naroda pa njegova alternativa.

Jani Sever