Strategija popuščanja

Marjan Podobnik pravi, da pri dogovarjanju o sprejetju njegove izjave v državnem zboru ni kakšnih opaznih rezultatov. Mirovna misija, ki jo vodi Ivo Vajgl ima še nekaj ur časa. A zdi se, da je rešitev samo v popolnem sprejetju Podobnikove dikcije.

Od tega, da v državnem zboru skoraj nihče ni bil naklonjen sprejemanju kakršne koli izjave o slovenski meji s hrvaško, je izjava vendarle sprejeta. Nekoliko spremenjena. A ker Marjan Podobnik z njo ni zadovoljen, je koalicija pristala na popravke. Zdaj je izjava že skoraj povsem identična tisti, ki jo predlaga Marjan Podobnik. Omenjala naj bi tako nadzor celotnega Piranskega zaliva kot izhod na odprto morje. Tako rekoč manjkajo samo še zaselki na levem bregu Dragonje in levi breg Mure pri Hotizi. Tako malo. In seveda dostavek, da delovanja hrvaške kopenske vojske in vojne mornarice na teh področjih Republika Slovenija ne dovoljuje.

Le zakaj večina ne pristane na Podobnikovo izjavo? Tako kot je pristala na zaključni račun 2007? Za to zdaj res ni praktično nobenega razloga več. Izjava z omenjanjem Hotize in vasi ob Dragonji, glede učinka, ne bo bistveno drugačna. Pa tudi to, da Slovenija ne dovoljuje hrvaški vojski delovanja na tem ozemlju se ob izjavi, kakršna koli že bo, razume samo po sebi. Še več. Vladna koalicija, z redkimi izjemami, je v državnem zboru, za to, da b lahko ratificirala pristopni protokol za vstop Hrvaške v Nato, glasovala za, po njenem mnenju potvorjen zaključni račun. Zakaj ne bi potemtakem, zaradi istega cilja, glasovala še za Podobnikovo izjavo, ki je konec koncev ne razume kot neresnično.

Odgovor je jasen in nedvoumen. Posebej, ker Podobniku očitno ne gre za kompromis. To je dovolj jasno povedal. O slovenskem ozemlju ni pogajanj. In o dostopu do odprtega morja tudi ne. In če Hrvaška tega ne priznava, je povsem naravno, da jo Slovenija blokira. Tudi pri zvezi Nato. Zakaj pa ne? Slovenija se je zaradi nerazrešenega vprašanja meje in hrvaških enostranskih potez, ki naj bi prejudicirale mejo, odločila blokirati njeno vstopanje v EU. Le zakaj za vraga potem ne blokira še njenega vstopa v Nato? Če že stopnjujemo napetost, zakaj ne na vsej fronti? Bi bila Slovenija, če podpre Hrvaški vstop v Nato, res kaj bolj nekredibilna kot je sedaj? Le zakaj? Tako vlada kot večji del opozicije sta ratifikacijo protokola o hrvaškem vstopu v Nato podprli.

Ja, res je zoprno, da lahko neka skupina civilne družbe, skupaj z eno od neparlamentarnih strank in ob podpori najmanjše možne stranke v Državnem zboru, oblikuje državno politiko. A Slovenija pozna sistem odločanja na referendumih, ki to omogoča. Kar je dobro in demokratično. Skupaj s tem, da ta možnost obstaja, pa je treba v zakup vzeti tudi neprijetne plati takšne ureditve. Predvsem pa bi morali s tem računati politiki. Predsednik vlade pravi, da se zdaj vidi, kako velik problem je pred vlado. A očitno se ga je tudi vladna koalicija zavedla precej prepozno. Drugače bi z ratifikacijo pohitela. Tako bi bi se izognila zapletu z zaključnim računom. In tudi Podobnikovemu izsiljevanju.

Nekredibilnost Slovenije je torej predvsem v amaterizmu politike, ki ni uspela predvideti, kaj se ji lahko zgodi, kaj šele, da bi se s tem pravočasno ukvarjala. Drugi del zgodbe pa je vezan na to, da vladajoča politika sistematično pristaja na izsiljevanja. Včasih, kot v primeru blokade hrvaškega vstopanja v EU, še preden do njih sploh pride. Zato je na mestu vprašanje, ali ne bo popustila pred vsakim, ki bo imel dovolj moči. Ker je to pač v njeni naravi. Prav to je glavno sporočilo vsega dogajanja. Če popusti pred nejasnimi grožnjami o referendumu za vstop Hrvaške v EU. Če popusti pred izsiljevanjem SDS z zaključnim računom. Če popusti glede Podobnikove izjave. Zakaj ne bi popustila tudi Hrvaški.

Jani Sever