Iz krize brez glave

Odnosi s Hrvaško in gospodarska kriza imajo vsaj dve skupni lastnosti. Prav nič ni videti, da bi se spirali zaostrovanja lahko kmalu zaključili in prav tako vlada ne vzbuja videza, da bi glede reševanja težav vedela kaj počne.

Hrvaški problem naj bi vsaj nekoliko odvrnil pogled z gospodarske krize. Kar naj bi bila dobra novica vsaj za oblast. A začuda rejtingi priljubljenosti največje vladne stranke vztrajno padajo. Le zakaj? Ali ostrina, ki jo je slovenska politika pokazala v primeru blokiranja hrvaških pogajanj o vstopu v EU, ne pomaga? Očitno ne. Do te politične poteze ima volilno telo tako ali tako precej ambivalenten odnos. Velika večina odločnost sicer podpira, vendar se hkrati tudi zaveda vrednosti dobrih odnosov s sosednjo državo. To dokazujejo praktično vse ankete javnega mnenja.

Vendar ne gre le za to. Kljub temu, da imajo podporo, so vladne poteze videti vse prej kot dobro premišljene. V blokado Hrvaške glede EU naj bi Slovenijo prisilil strah vlade, da bo opozicija zahtevala referendum. Potem je proti svojemu prepričanju vladna koalicija potrdila zaključni račun za leto 2007, da bi omogočila ratifikacijo hrvaškega vstopa v Nato. In nazadnje nespretno spregledala, da ji lahko referendum pripravi tudi Marjan Podobnik s podporniki. Slovenska zunanja politika je tako dokončno postala žrtev izsiljevanj v Državnem zboru.

Z gospodarstvom in krizo je le nekoliko drugače. Tudi na tem področju ni videti, da bi vlada prav dobro vedela, kaj naj stori. Najznamenitejši ukrep, ki ga je uspela pripraviti, še vedno ostaja delno subvencioniranje skrajšanega delovnega časa. Ukrep, s katerim ni zadovoljen tako rekoč nihče. Pravzaprav je mogoče njegov namen zreducirati na eno samo ugotovitev, da pač odlaga nekaj težav na kasnejši čas. Za visoko ceno. Pa še to le v omejenem obsegu. Podjetja so namreč že ugotovila, da jim vladno darilo ne more pomagati v tolikšni meri, da bi reševalo vprašanje odpuščanj.

Drugi odmeven vladni poskus reševanja krizne situacije je napoved zaustavljanje rasti plač in napoved zmanjševanja zaposlenih v javnem sektorju. Tu je naletela na še večji odpor. Javni sektor se ne da. In z javnim sektorjem politika drugače kot v rokavicah pač ne zna. Tako je v zraku obvisel zadnji argument o tem, da bi se sindikati odpovedali delu rasti plač, če bi lastniki vrnili del v preteklosti pridobljenih visokih dobičkov. Kar je seveda čista demagogija. A kaj hočemo, kdor demagogijo ponuja, jo v obilnih količinah tudi dobi nazaj.

Po demagogiji pa smo si v zadnjih mesecih vendarle najbolj zapomnili prav predsednika vlade. Njegove kavice so postale ljudska šala. Čeprav ne ravno duhovita. Nič ne pomaga, da na nacionalni televiziji razlaga, da je za reprezentanco v preteklem mesecu porabil okoli 1.500 evrov. Vse skupaj se sliši samo še nekoliko bolj čudno. “Le kako si ob svoji skromni plači potem lahko privošči še Armanijeve obleke.” Komentar, ki sem ga slučajno slišal, je morda nekoliko zloben, vendar dovolj dobro ilustrira razpoloženje velikega dala prebivalcev Slovenije.

Po treh mesecih je tako mogoče reči, da vlada doslej ni zadovoljila niti jastrebov niti golobov niti delodajalcev niti sindikatov. Za povrh pa je videti, da je sprta med sabo in da pravzaprav ne ve dobro, kaj počne. Glede Hrvaške so ji včeraj vajeti povsem očitno ušle iz rok, za rešitev iz krize pa kot kaže predvsem čaka, da bo to delo opravil nekdo drug.

Jani Sever