»Postani realna!«

Prosila bi te, da mi pojasniš tvoje razumevanje besede “realna”, če si lahko bolj natančen in neposreden, kaj s tem misliš in kaj pod tem pojmom razumeš? “Bodi realna” sem v svojem življenju že velikokrat slišala, tolikokrat, da jo ne morem več slišati, jo ne prebavljam, se nanjo dobesedno alergična. Zato največkrat reagiram »iz inata« prav v nasprotni smeri od priporočene in želene.

»Bodi realna«, so mi govorili predvsem takrat, ko so mi hoteli dopovedati, da nekaj ne zmorem, da je to zame preveč, da za to najverjetneje nisem sposobna. Razlogi zato so bili največkrat povezani z mojim hendikepom, šibkim zdravjem ali krhkim telesom. Vedno, že od malega naprej sem si postavljala za druge dokaj nerealne in nedosegljive cilje, ki pa so bili zame povsem možni, uresničljivi in celo nujni, da si jih zastavil in jih tudi dosežem.

To, da grem študirat, to, da živim samostojno in sem neodvisna od doma (staršev), da to poskušam omogočiti tudi drugim, da dokažem, da se da in je možno ter mogoče, da se podamo v ustanovitev YHD, da vztrajamo na Metelkovi, da se zaposlim in delam, da preživim Golnik, da kandidiram za predsednico RS, da predavam na fakulteti, da pišem kolumne, celo o EU, da dobim novinarsko kartico vest.si, da snemam… Zato sem tako občutljiva na to besedo, ki mi je bila tolikokrat predočena, ko sem hotela doseči kar sem želela, a mi je bila vržena v obraz, kot klofuta, ki naj bi me streznila in obudila iz neproduktivnega sanjarjenja. Postavljena mi je bila kot tista, nepremagljiva ovira, kot končna meja, preko katere res ne morem iti. Bodi realna, je to kar bi me streznilo, kot praviš, postavilo na realna tla in to nujno povzroča »nekaj« bolečine; bolje kot razbita glava in prenapihnjen ego, ali ne? Tako bi rekel ti.

Vsakič je bolelo in boli, a ponujene streznitve, dobrohotne ponudbe o pristanku na realnih tleh nisem nikoli dobronamerno sprejemala. Ker preprosto nisem mogla in ker sem vedela, da je treba segati vedno preko mej mogočega, da se lahko doseže in udejanji nemogoče. Da se le tako lahko prestavljajo meje, delajo koraki, dosežejo spremembe. Zato tudi takrat, ko me je najbolj strah, in to ni malokrat, ko sem v  popolni negotovosti, ko dvomim sama vase in si celo sama sebi govorim: »naj bom, vendar realna«, ne morem, da ne naredim to, v kar sem prepričana ali verjamem, da je prav. V to kar čutim. Prav gotovo že zdavnaj ne bi bila več tu, sploh pa ne takšna;, če ima to za koga sploh kak smisel in pomen. Ne vem?  
 
Ves ta dolgi uvod, da izvem, če sem prav razumela tvoje besede. Zakaj nimaš jajc, da že enkrat naravnost izustiš to kar si misliš in okoli česar se vrtiš in kar ti preprečuje, da bi z menoj lahko sploh ponovno govoril? Da me ne kalkuliraš kot ženske, ki bi te kakor koli privlačna. In ker veš, da mi  ti nekaj pomeniš,  te že misel na to obremenjuje. Zakaj ti je to tako težko povedati mi oz. priznati! Vse to že vem in mi je znano ter povsem razumljivo, jasno! Toliko pa sem le realna in realistična, da vem in se zavedam kje so meje drugega. Nisi edini, pravzaprav si najverjetneje v večini (saj v nečem), ki tako razmišlja in ima takšne probleme ali ovire. Pozabljaš, da s tem živim in se soočam že celo življenje. Sploh pa veš, da ste moški moja specialiteta opazovanja in preučevanja, saj ste tako ranljivi, krhki, občutljivi, nežni in prosojni.

Pojasni mi, kaj nerealnega sem te prosila? Je mar nerealno pričakovati sodelovanje, pomoč, prijateljstvo, zaupanje, iskrenost? Je? OK, sem razumela in vzela na znanje! Prosim, pusti me na miru, hočem leteti; dokler zmorem. Realnost me ubija!

Elena Pečarič

p.s. Še dobro, da je to zgolj fikcija.