Komentar - Rado

Nenavadnih zgodb, ki počasi prihajajo iz največjega nacionalnega šampiona Nove Ljubljanske banke, je vsak dan več. Pustimo ob strani signal o reševanju vojaka Bavčarja in nagradi prvega moža Kramarja, zadnji podatek, ki ga je povedal član sveta Banke Slovenije je zaenkrat najbolj pomenljiv in kaže daleč več, kot vse špekulacije o portfelju NLB in slovenskih bank. 2,7 milijarde evrov posojil ali 2.8% oslabitve aktive v bilancah slovenskih bank je številka, ki je ogromna, čeprav se zdi na prvi pogled minorna.. Zakaj? Predvsem zaradi tega, ker močno zvišuje osnovno tveganje slovenskih bank in posledično zahteva višje stroške delovanja bančnega sistema ali portfeljskega prilagajanja. Povedano bolj enostavno, draži delovanje ali opcijo saniranja slabih portfeljev. Vsekakor pa kaže na tisto, kar smo nekateri ekonomisti, ob uporabi najrazličnejših tujih agregatnih podatkov in indeksov, trdili – namreč, da bančni sistem na noben način ni šel skozi ustrezen tranzicijski purgatorij. Teh 2,7 milijarde evrov dvomljivih posojil (bodisi prevzemnih, bodisi za financiranje obratnih sredstev) ob napačnem pripisu tveganja posojil lahko zelo hitro pomeni resne težave. Paradoksalno, glede na nekatere trditve, kriza v domačem bančni sektor tako ni prišla iz tujine ampak ima korenine doma. Rešitev? Razbitje, vsaj največje banke, na slabo in dobro banko. Slaba naj gre v sanacijo, dobro pa naj se proda in s tem, kot pravi kolega Šušteršič, lastnike, torej državo, kaznuje za slabo vodenje. Če se komu zdi, da bi država morala banko nacionalizirati, pa naj se vpraša, kakšen smisel bi bil v temu, da je lastnik, ki je podjetje pripeljal v kritično stanje, za svojo malomarnost nagrajen še z večjim lastniškim deležem?

Rado Pezdir