Izsiljen popravni izpit

Hrvaška gre v Nato in leto 2007 je bilo leto proračunskega presežka. Hrvaška in SDS sta zmagali, vladna koalicija je izgubila. Glasovala je za nekaj, kar je proti njenemu prepričanju. Hkrati je mimogrede žrtvovala še oceno računskega sodišča.

Je do zapleta sploh moralo priti. Gotovo ne. Kot je znano, so tudi zaključni račun zadnjega leta Ropove vlade izglasovali poslanci LDS. Takrat že v opoziciji. SDS se s tem ni ukvarjala. Njeni poslanci so enostavno spregledali glasovanje. Letos se je SD odločila za drugačno taktiko. So vedeli, kaj se bo zgodilo? Morali bi vedeti. Poslanka SD je menda v zadnji minuti pridrvela v dvorano in glasovala proti. Če bi se malce zamudila, zapleta ne bi bilo. Račun bi bil potrjen že prvič. Izglasovala bi ga opozicija sama.

Je torej SD hotela zavrniti zaključni račun za vsako ceno? Tako je videti na prvi pogled. Odločitev se tudi zdi razumljiva. Računsko sodišče je izdalo mnenje s pridržkom in ugotovilo primanjkljaj. Torej je treba zaključni račun, ki teh ugotovitev ne upošteva, zavrniti. To zahteva higiena, pa tudi politično je oportuno, saj dokazuje, da bivša vlada celo v obdobju prosperitete ni pridelala proračunskega presežka.

Enako je razumljivo, da je SDS za vsako ceno poskušala doseči izglasovanje zaključnega računa. O politični etiki je pač težko govoriti na kateri koli strani. Motivi so jasni. Kot je dejal Janez Janša, leto 2007 je bilo najbolj uspešno v slovenski zgodovini. To nekdanji premier verjame brez trohice dvoma. A nekaj drugega je, če to potrdi tudi državni zbor. Konec koncev je to lahko tudi argument v pravdah proti tistim, ki so Janši očitali, da je zapustilo obubožano državno blagajno. In proti računskemu sodišču.

Vse se je torej odvilo kot pričakovano. Edino vprašanje, na katero ni povsem enostavnega odgovora je, zakaj se je vodstvo državnega zbora odločilo, da glasovanji o zaključnem računu in ratifikaciji vstopa Hrvaške v Nato poveže. Temu bi se brez težav lahko izognili. Če bi bilo glasovanje o Natu postavljeno pred tisto o zaključnem računu, bi se zaplet odvil povsem drugače, saj opozicija za izsiljevanje enostavno ne bi bila dovolj močna. Ostala bi ji sicer obstrukcija, a brez glasovanja za katerega je potrebna dvotretjinska večina, je ta bolj šibko orožje.

Zmaga, ki jo je dosegla opozicija je sicer v veliki meri Pirova zmaga. Konec koncev vsi vedo, da je bila odločitev izsiljena. A hkrati tudi vsi vedo, da je koalicija pripravljena misliti eno in glasovati za nekaj povsem drugega. Da ne zna predvidevati, do kakšnih zapletov lahko pride v državnem zboru, da celo ne zna prešteti glasov in da med strankami vladne koalicije ni kakršne prave koordinacije. Vedo pa tudi, da je SDS pripravljena uporabiti prav vsa sredstva, ki so ji na voljo, da bi uresničila svoje cilje.

In kako je vse to komentiral predsednik vlade? Slovenska politika je opravila zrelostni izpit, je prepričan. S sprejetjem zaključnega računa je bila omogočena ratifikacija hrvaškega vstopa v Nato, s tem pa je bil ohranjen ugled države in ubranjen nacionalni interes. Skratka ena sama pravljica. Pokvari jo lahko samo kdo, ki bi zbral dovolj podpisov za referendum. Kar pa, kljub zaostrenim razmeram s Hrvaško, ni ravno najbolj verjetno.

Skoraj vsi so torej lahko zadovoljni. Tako vlada, ki je menda obvarovala ugled države, kot opozicija, ki naj bi ohranila svojega. Celo javnost, ki so ji bile ponovno podrobno predstavljene spretnosti in karakterne poteze posameznih slovenskih političnih opcij. In računsko sodišče? Na nepomembnost in ignoranco bi se lahko že navadilo.

Jani Sever