Švicarski zgled

V svetu neenakosti, nacionalizmov, nestrpnosti … se vedno najdejo trenutki, ki te pojme relativizirajo. Ko se zgodijo na neki pomembni ravni, presenečajo, kot da so samoumevne samo stvari, ki se ne skladajo z odprtostjo.

Ponosna sem. To je tista Švica na katero sem ponosna. Tako nekako je referendum komentrirala neka gospa v bližnji alpski deželi. Švicarji so na referendumu odobrili razširitev sporazuma z EU o prostem pretoku oseb na Bolgarijo in Romunijo. Za je glasovalo skoraj 60 odstotkov volivk in volivcev. Večina je bila za v 22 od 26 švicarskih kantonov. Bilo je presenečenje, ki ga je mogoče menda povsem enostavno pojasniti. Kot pravijo poznavalci, ne gre za kakšen poseben izbruh odprtosti do tujcev. Na delu naj bi bil le skrajni švicarski pragmatizem. Če bi glasovali proti, bi Švici grozila izključitev iz schengenskega območja, pod vprašaj pa bi bili postavljeni tudi sporazumi, ki zadevajo švicarsko poslovanje z EU.

V Cankarjevem domu so podelili Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. Največje presenečenje je bila nagrada za pisatelja Gorana Vojnovića. Slovenska uspešnica Čefurji raus je dobila še eno priznanje. Najprej jo je sprejela publika, potem so jo za relevantno priznali policisti, ki so hoteli avtorja celo ovaditi in zdaj je knjiga nagrajena z morda v Sloveniji najvišjim mogočim priznanjem. Velike Prešernove nagrade se pač podeljujejo za življenjsko delo. Ob tem je povsem neopazno minilo grafično prikazovanje imen nagrajencev, na katerem so dva z mehkim, mimogrede spremenili v trda. Nagrajenci za dosežke v slovenski kulturi so imeli trde č. Tudi tisti, ki se sicer podpisujejo drugače. A le kdo bi se oziral na malenkosti.

Ljudje o teh stvareh večinoma ne razmišljajo. Še en dosežek sproščenosti je bila pričakovana zmaga Lange in Mance na Emi. Občinstvo je vedelo, kaj mu je všeč. Nobene dileme ni bilo. In prav tako je to dobro vedela strokovna žirija. Kar je bilo všeč enim, ni bilo všeč drugim. In razlika je bila tako zelo radikalna, da je nastal manjši škandalček, ker komisija ni sledila odprtosti tistih, ki so glasovali preko telefonov. Glasovanje občinstva je bilo pri nekaterih dojeto praktično kot politična gesta. V kar je seveda potrebno dvomiti. Precej bliže resnici je, da romska glasba pač vžge. Z Manco ali brez. Nekaj povsem drugega so Romi kot sosedje. Glede tega bi bilo glasovanje občinstva gotovo precej drugačno. Dokazov za to ni treba iskati daleč v preteklosti.

In ker je Hrvaška v teh dneh z nami nekoliko bolj intenzivno kot sicer, se spomnimo na nedavno anketo v Delu, ki je napovedovala, da bi v Sloveniji na referendumu vstop sosede v EU podprla občutna večina slovenskih volivk in volivcev. Spremljala jo je neka druga anketa, ki je govorila o tem, da uživa slovenska politika do hrvaške v domovini izjemno trdno podporo. Precejšnji del vprašanih bi z veseljem podprl celo nekoliko ostrejši pristop. Rezultata nekako nista šla skupaj. No, danes smo doživeli popravek. V najnovejši anketi se je razpoloženje slovenskih volivk in volivcev popravilo. Skoraj 50 odstotkov bi jih glasovalo proti vstopu Hrvaške v EU. Za bi jih bilo le nekaj več kot 32 odstotkov. Moč politike je tu več kot očitna.

Vsaj glede Hrvaške se vse odvija po predvidevanjih. A seveda nikjer ni rečeno, da slovenski referendum o vstopu Hrvaške ne bi mogel biti podoben švicarskemu. Zato bi si ga pravzaprav morali želeti. Ne glede na to, da je dobra presenečenja običajno vsebujejo tudi manj všečne malenkosti (kakšno strešico ali komisijo), niso zato namreč nič manj pomembna. Posebej, ker je za to, da se zgodijo, potreben vsaj ščepec racionalnosti.

Jani Sever