Fotokopiranje afer

Za vse velike afere obstajata dve resnici. Od trgovine z orožjem do pogovorov med Janšo in Sanaderjem. Primerov je nešteto. Kaj se je v resnici zgodilo, je praktično nemogoče ugotoviti. A zaradi tega veselje do novih afer ni nič manjše.

Zadnje odkritje, ki se zdi malce šokantno, govori o fotokopiranju. Generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl je potrdil, da so od poletja 2007 do novembra 2008 v vladnem arhivu fotokopirali dokumente. Nepooblaščeno. Narejeno naj bi bilo kar 30.000 kopij. To naj bi kazal števec na fotokopirnem stroju. Z zadevo naj bi se že ukvarjala tudi policija, saj gre za sum kršitve zakonov o tajnih podatkih ter o ravnanju z arhivskim gradivom. Tako vsaj pravi generalni sekretar Pahorjeve vlade. A to je samo ena plat resnice.

Druga, ki jo predstavlja generalni sekretar Janševe vlade Božo Predalič, ta naj bi bil za domnevno fotokopiranje odgovoren, je seveda popolnoma drugačna. Nobenega nezakonitega fotokopiranja ni bilo. Predalič pravi, da je šlo za arhiviranje dokumentov izpred leta 1990 in da je vse potekalo v skladu z zakonom. Napol v šali je še dodal, da bi fotokopirni stroj, če bi ga res nezakonito uporabljali, kasneje lahko brez težav skrili. Hecno, da nekdanji generalni sekretar uporablja takšne argumente.

No, zaenkrat so Predaličeva pojasnila precej skromna. Bolj zgovoren je Cvikl. Leta 2007 je bila ustanovljena komisija za odbiranje gradiva, ki naj bi bil prenešen v Arhiv Republike Slovenije. Komisija je očitno delala s polno paro. Zato naj bi na vlado prinesli tudi fotokopirni stroj, na katerem se je gradivo fotokopiralo zadnjič 17. novembra, tik pred zamenjavo vlad. Vse skupaj zveni precej nelogično, saj arhiv pač ne shranjuje fotokopij, ampak originale. Le zakaj bi kdo vladno gradivo fotokopiral?

Afera na katero bivši predsednik vlade še ni reagiral, v spomin prikliče vsaj dve veliki aferi iz bližnje preteklosti. Ko je bil na začetku devetdesetih, zamenjan takratni direktor varnostno obveščevalne službe Miha Brejc (zaradi prisluškovanj VISa članu predsedstva Cirilu Zlobcu), je Brejc, sedanji evroposlanec SDS, s seboj enostavno odnesel dokumentacijo o HITu. Ker na notranjem ministrstvu pač ni zaupal nikomur, posebej ne tistim, ki so ga zamenjali.

Nekaj let kasneje se je na spletu pojavil spisek sodelavcev Udbe. Objavil ga je podjetnik Dušan Lajovic, človek h kateremu se Janez Janša rad odpravi na počitnice v Avstralijo. Udba.net je imel izvrsten odmev. Objavljena je bila tudi knjiga, v kateri pa so umanjkala imena nekaterih pomladnikov, ki so se znašli na originalnem spisku. Udba.net je bil pravzaprav katalog z imenom Centralna aktivna evidenca in je nastal konec osemdesetih.

Je vse to spet na mizi? Ali podobno kot je afera Patria priklicala v spomin trgovino z orožjem, afera s fotokopiranjem obuja spomine na samovoljno ravnanje z zaupnim gradivom in zlorabo zasebnih podatkov? Je to njen edini namen? Je tako votla, kot naj bi bila votla afera Patria? Prav gotovo predstavniki bivše vlade ne bodo pristajali na drugačne interpretacije. Kar najverjetneje pomeni, da lahko kmalu pričakujemo še kakšno pravdo na sodišču.

Kakor koli, očitno se še vedno vrtimo v začaranem krogu afer, ki imajo pretežno iste akterje. A vse drugo bi bilo presenečenje. Presekati gordijski vozel, bi namreč pomenilo tudi opustitev kakršnih koli računov na takšna in drugačna partnerstva. To je bilo doslej vedno nemogoče. Najznamenitejši primer je Drnovškov veto na preiskovanje trgovine z orožjem. Najbolj neverjeten pa tisti, ko je pisalni stroj, na katerem so se ponarejali dokumenti iz Depale vasi, enostavno izginil.

Policija je ugotovila, da je dokumnte ponarejal Morisovec Mitja Kunstelj. Zgodbo pa je takole zaključila okrožna državna tožilka Barbara Brezigar: “Glede na to, da so torej pravi razlogi za ponarejanje dokumentov drugje in da je bil Kunstelj le zadnji člen v tej verigi, prejšnji členi pa niso razkriti, je bilo treba ovadbo zoper njega zaradi pravičnosti in ob uporabi določila 14. člena KZ zavreči,” je zapisala v svojem sklepu.

Hecno, ne.

Jani Sever