Kulturološka streznitev

Enkrat te dni me je usekalo eno tistih bližnjih srečanj s smrtjo. Saj veste, tisti trenutki, ko se krvavo ustaviš in zabremzaš situacijo. Tik preden poči. Kar ni samo po sebi nič posebnega, tako vsaj vemo, da živimo. In živemu človeku se take stvari često dogodijo, preden umre.

In je bila ena taka bizarna prigoda. Podobna tisti pred leti, le da je tokrat situacijo povzročilo nekaj drugega. Nisem pridrsala z napol vozno vespo po vijugasti makadamski cesti in se ustavila na iz zemlje štrlečem kosu skale tik nad prepadom. Nisem. Tokrat je šlo bolj za streznitveni moment (ne skrbi, mati).

Pa sem se malce zamislila. Očitno je bil čas.

Imam diplomo, na kateri piše, da sem univerzitetna diplomirana kulturologinja (Neli, obljubim, po listino pridem v teh dneh). Marsikaj znam, približno vem, kaj in koliko sem sposobna.

Etiketiranje, pekarna, trgovina, pakiranje margarine na minus deset, obiranje sadja, komerciala, učenje računalniških osnov 40-letne gospe (ki je prodajala mobitelove pakete), varstvo dece, kuhanje kave gnilim kvazišefom, klicarjenje, organizacija, snemanje, anketiranje, pisanje…blablabla, saj se niti ne spomnim vsega. In vse ostalo, kar pač počnem zadnja leta.

Sto ljudi, nešteto zgodb, filmskih situacij.

No, in tako sem oni dan, ko sem doživela streznitveni moment (kot temu navadno pritiče) najprej pomislila na to, da je zdaj pa konec. Jeba. Šit. To je to. A sem naredila vse, kar sem mogla, a sem izkoristila svoj potencial? Kaj pa vse tisto, kar se ima zdaj - zdaj še zgoditi…Ne morem vendar pustiti vseh teh odprtih projektov, da se realizirajo brez mene.

No, potem sem se pa ustavila.

Ni slabo, sem si rekla. Je bilo kar polno, pristno in ljubeče. Medijska čorba mi je sicer precej zasmradila kuhinjo, a brez tega pri cvrtju, paniranju in žarenju pač ne gre. Mediji so mi zapolnili skoraj polovico življenja in ni mi žal.

In zanimivo, še noben delodajalec ni zahteval moje diplome. Nekoč sem bila celo redno zaposlena, sicer le za mesec in pol, a tudi to morda nekaj šteje. Na noge sem spravila eno otroško oddajo, rodila se je Vest. Zaljubila sem se v radio. Naslikala nekaj hudih slik. Ustvarila par norih komadov. Napisala veliko tega…
Ni slabo za moja leta. Ogromno se človek takole nauči, z brodolomljenjem po različnih projektih, v sodelovanju z pisanimi ljudmi.

Pa vendar. Ko me je že ravno po dolgem času nekaj streslo, je morda čas za nove premike, kaj pa vem.

Ko sva prejle z bivšo cimro in sopotnico skozi študentska leta na glas razmišljali o zgodbah nas, kulturologov, sva ugotovili, da človek s to diplomo res ne ve, kaj točno bi v življenju počel. Večina jih pristane v medijih ali pa (kako zanimivo, kajne?) v PR službah. Prodajajo informacije, širijo informacije. V resnici niti ni pomembno, za koga in kaj prodajajo ali skušajo prodati, le da se naredi promocija. Da se za to dobi nekaj denarja, da ima človek dostojno življenje. Služba za preživetje.
In nekdo je nekoč rekel: “Zapomni si, vse je v dobrem pr-u!”
Pa sem pihnila predse in trmasto nasprotovala. Važna je kvaliteta, v to verjamem, sem rekla. Dodala, da če je nekaj zares dobro, se bo prej ali slej razpršilo med ljudi.
Ah, jaz in moja naivnost.

Ne slepim se, delo v medijih mi vedno bolj smrdi. So še reči, ki jih moram postoriti, preden izstopim iz te megle, to prav gotovo. Video ponuja nešteto možnosti, knjiga se ne piše sama in v glasbo verjamem. In, judel-dudel, mlada sem še.

Na koncu te kulturološke blodnje si bom v glavi skreirala strateški načrt in naredila podjetje. Mati Recesija že pometa, jaz ji že ne bom pristavila smetišnice. Marš, vsak pred svojim pragom!

Ko pa me ujame naslednji near-death experience, pa tega tako ali tako ne boste izvedeli. Vsega pa tudi ne povem.

Katja Lenart