Krizologija

Opozicija je odgovorila na paket varčevalnih ukrepov. To naj bi označilo začetek novega partnerstva. SDS je na vladne predloge dala 32 pripomb. Kakšne so, še ni znano. Smo pa dobili nek drug predlog, nekdanji minister za razvoj je predlagal nacionalizacijo bank.

Situacija je bizarna. Državni zbor je blokiran. Vladna koalicija mora prihodnji teden glasovati po volji opozicije, če želi, da ta še naprej sodeluje v parlamentarnem delu in če želi nekako nadzorovati diplomatsko škodo zaradi blokade vstopa Albanije in Hrvaške v Nato. Hkrati pa ji opozicija pridno pošilja predloge za sodelovanje v partnerstvu. Kot da želi SDS še naprej vladati. S pomočjo blokad v državnem zboru in s pomočjo partnerstva. Logika je enostavna. Gre pač za to na čigavi strani so pravi argumenti. In moč izsiljevanja.

Imperativ je ohraniti oblast. Kar je sicer pričakovano. To si konec koncev želijo vse politične stranke. A običajno je v demokraciji tako, da vladajo tisti, ki so zmagali na volitvah. Prav v tem je težava partnerstva in popuščanja obstrukciji. Vlada za svoje odločitve enostavno prevzema odgovornost. Ne glede na to, ali so si jih izmisli v opoziciji ali kje drugje. Manj svojih idej ima, več mora sprejeti tujih. Kar je neprijetno, saj dviguje kredibilnost opoziciji, vlado pa neizogibno postavlja v podrejeni položaj.

Črta med odprtostjo in spravljivostjo na eni in nebogljenim pristajanjem na to, da vladajočo politiko definira opozicija, na drugi strani, je tanka. Ob Janezu Janši in njegovih domislicah, ki jih nikoli ne zmanjka, se zdi, da lahko mimogrede tudi izgine. Posebej, če predsednik vlade kaže toliko strahu pred prevzemanjem odgovornosti kot Borut Pahor. Nenehno priseganje na sprejemanje odgovornosti za spremembe je slišati kot bodrenje samega sebe. Prvi jasni znak tega strahu so bile obljube o “nekadrovanju”, ki se zdaj vladi zatikajo v grlu.

SDS vse to s pridom izkorišča. SDS je za partnerstvo, kljub temu, da je po glasovanju o zaključnem računu za leto 2007, videti mrtvorojeno. Konec koncev je partnerstvo predlagala prav SDS. In kljub temu, da so mnenja o tem, kakšno naj bi bilo, povsem diametralna, je zanj očitno tudi najbolj zainteresirana. SDS si tudi želi, da bi bilo partnerstvo čim bolj široko, da bi v njem dogovarjali praktično vse vladne politike. A na koncu niti ni važno kakšno bo, samo, da bo. Tako ali tako gre vendarle predvsem za podobo konstruktivnosti.

In vsebina? Kavice so postale neprijeten simbol vladnega varčevanja. Potem je tu še Marjan Kramar s svojo milijonsko odpravnino. In ponesrečeni ukrep delnega subvencioniranja skrajšanega delovnega časa. Le kaj bodo prinesli predlogi SDS? Glede na razhod Janševe vlade z nekdanjim ministrom za razvoj J. P. Damijanom, ki bil bil ravno prijateljski, njegova zadnja ideja najbrž ne bo del SDSovega paketa. A bilo bi prav zabavno. Evolucija od enotne davčne stopnje do nacionalizacije bank bi lahko bila vrhunska podlaga za komedijo.

Saj se še spomnite. Ob pomoči sindikatov je prav v prejšnjemu partnerstvu vlada opustila svoj najbolj izpostavljen projekt iz začetka mandata, enotno davčno stopnjo. In eden najbolj gorečih zagovornikov EDS zdaj predlaga podržavljenje bank. Njihovo ponovno sanacijo. In potem ponovno odprodajo. Perfektno. Vse to naj bi bilo v interesu davkoplačevalcev. In v interesu boja s tajkuni. Njim bi namreč tako lažje stopili na prste. In seveda, treba bi bilo imenovati nova vodstva. Sposobna.

Morda sem res naiven. A ne razumem? Ali ni vlada že zdaj ekskluzivno vplivala na izbiro vodstva bank? Kako bi stopili na prste tajkunom? Tako, da bi si banke same povzročile škodo, ker bi jim bilo tako politično ukazano? Katere banke bi nacionalizirali? Tudi tiste z nacionalno mešanim lastništvom? In kje je tu korist za davkoplačevalce, ki naj bi banke še enkrat sanirali? No, morda je bila tudi enotna davčna stopnja najboljša rešitev. Ne razumem samo zakaj je njeni zagovorniki zdaj ne predlagajo kot rešitev za izhod iz krize?

Ob vsej dediščini, ki nam jo je zapustilo nekdanje partnerstvo, se zdi, da bi bilo idejo enostavno najbolje opustiti. Vlada naj vlada in opozicija naj bo opozicija. Tega se v vladni koaliciji, kot kaže, zavedajo skoraj vsi razen predsednika vlade. Njemu je tudi najtežje. Le kako naj se izmota iz vseh svojih “gandijevskih” obljub.

Jani Sever