Za lastne interese

Razmerja med političnimi strankami v Sloveniji so enostavna. Partnerstvo in odločanje o vstopu Hrvaške v Nato in EU jih delata še bolj pregledne. Težave z razumevanjem odgovornosti so vedno večje. Vse pa žene odnos med Pahorjem in Janšo.

Hrvaška je blokirana. Vsaj glede vstopanja v EU. To je dejstvo s katerim je potrebno računati. Glede tega se vse politične stranke strinjajo. Oziroma se vsaj ne upajo ne strinjati. In kot da je ta vez med njimi dovolj, da se tudi ostali racionalni razmisleki razpustijo. Vse to se godi pred očmi javnosti. Z blokado vstopanja v Nato za Hrvaško in Albanijo je politična igra postala prav simpatično transparentna. Od snubljenja za partnerstvo med Janšo in Pahorjem, preko zaostritve odnosov s Hrvaško. Razlogi postajajo vedno bolj banalni in jih je pravzaprav mogoče zvesti na samo le enega. Boj za naklonjenost volilnega telesa.

Zakaj je Slovenija blokirala Hrvaško? Argumentov je precej, a so večinoma slabi. Ker je to zadnja priložnost za Slovenijo, da je lahko močnejši partner v pogovorih. Ker je bilo s hrvaške strani vse preveč samovoljnih potez. Ker Sloveniji sodišče v Haagu ne ustreza. Ker so bili predloženi neki zemljevidi, ki se ne skladajo s slovenskim pogledom na stanje stvari. Vse to sicer drži. A zaradi tega ne bi bilo treba zahtevati absolutnega umika hrvaških dokumentov iz nadaljnjih postopkov. Motiv, ki je slovensko vlado pognal v ponudbo, ki je Hrvaška enostavno ni mogla sprejeti, je drug.

Gre seveda za notranjo politiko. Pahor je moral potegniti potezo, ki je Janša ne bi mogel preseči. To je bilo tudi povsem jasno povedano. Slovenski ultimat naj bi bil posledica strahu pred tem, da bi opozicija zahtevala referendum o vstopu Hrvaške v Evropsko unijo. Povedano drugače, Pahor se je bal, da bi Janša odnose s Hrvaško lahko bolj zaostril kot on sam. In dobili smo prvo blokado. Potem je prišla druga. Še bolj iracioanalna. O vstopu Hrvaške in Albanije v Nato državni zbor ni glasoval zaradi zaključnega računa. Janša je želel, da državni zbor uradno potrdi, da je njegova vlada poslovala pozitivno.

Podrobnosti so pravzaprav dolgočasne. Opozoril računskega sodišča Janševa vlada ni upoštevala. In zdaj lahko državni zbor zaključni račun samo zavrne ali potrdi. Ker ga ni potrdil, je Janša vse skupaj spremenil v politično trgovino. Kar je povsem legitimno. Vi meni priznanje, jaz vam Hrvaško v Natu in en neprijeten mednarodni zaplet manj na spisku težav, ki jih je potrebno reševati. No tu se stvar zaplete. Pahor je očitno pripravljen popustiti. Konec koncev je dobil kar je hotel. Janšo je obtožil, da ni vreden zaupanja. A predsednik vlade ni sam. V koaliciji marsikdo ni pripravljen na trgovanje z Janšo.

Posledice so neprijetne tako za državo kot za vlado. Prav lahko se zgodi, da državni zbor tudi prihodnji teden ne bo ratificiral pristopnega protokola o vstopu Hrvaške in Albanije v Nato. Za državo je to vsekakor zoprn škandal. Za vlado morda še več kot to. Pričal bi namreč o njeni nemoči. Hkrati pa bi ponovno izpostavil krhkost vladne koalicije, ki kot kaže ni sposobna enotnosti niti v trenutkih, ko bi bilo to morda konstruktivno. Ob popolnem debaklu partnerstva med vlado in SDS, ki je praktično umrlo, če preden se je rodilo, bi predsednik vlade in njegova stranka ostali nevarno osamljeni.

Janša in Pahor bi menda vse to mimogrede razrešila. Če bi bila le sama. Če ne bi bilo te zoprne vladne koalicije. Morda bi Pahor celo uspel obvladati svojo stranko. Glede tega pri Janši seveda ni nobenih dvomov. A zdi se, da je ta pogled vse preveč enostaven. Partnerstvo je samo politična floskula, s katero Pahor in Janša kažeta svojo neverjetno odprtost in politično širino. Realnost te odprtosti za njuno partnerstvo so zadnje poteze do Hrvaške. Z blokado pogajanj z EU je Pahor napadel Janšo in njegov Blejski dogovor. Z blokado ratifikacije vstopa v Nato mu je Janša vrnil z napadom na kredibilnost države in koalicije, ki jo vodi.

Vse je torej normalno v deželi Sloveniji. Imamo vlado in opozicijo, ki se borita za svoje interese in naklonjenost volivcev. Od tega kako se borita, je odvisna njuna priljubljenost. In upajmo, tudi od modrosti ljudi, ki vse to opazujejo.

Jani Sever