Sosedska načelnost

Slovenija ni ratificirala Natovega pristopnega protokola za Hrvaško. Nič posebnega, čeprav je težko verjeti, da gre za naključje. Zaplet ne bo imel dramatičnih posledic. Telefoni med državama tako ali tako zvonijo v prazno.

Ko se je zdelo, da je ratifikacija zgolj formalnost, se je zapletlo. Zaradi zaključnega računa, oziroma dileme, ali je vlada SDS v proračunu ustvarila primanjkljaj ali presežek. Vse skupaj nima prav nič opraviti z Natom. In vendar bo glasovanje o ratifikaciji, ko bo do njega prišlo, zato vsaj nekoliko bolj napeto. Morda pa lahko slovenski politiki iznajdejo še kakšen zaplet in še malce podaljšujejo napetost med državama. Konec koncev se mudi Hrvaški in ne Sloveniji. Tako v Nato kot v Evropsko unijo.

Slednje je seveda precej bolj zapleteno vprašanje. Na Hrvaškem je osrednji argument za vztrajanje pri mednarodnemu sodišču v Haagu, postal dogovor med Sanaderjem in Janšo na Bledu. Na Hrvaškem pravijo, da seveda obstaja magnetogram pogovora, iz katerega naj bi bilo povsem jasno razvidno, da slovenska stran pristaja na to rešitev. In da torej nasprotovanje Haagu pomeni spremembo stališč in odpoved meddržavnega dogovora, ki je bil na Bledu sklenjen na najvišji ravni. Hecno, ne. En tak deja vu.

Saj se vsi spomnimo, kako je Slovenija dolgo trdila, da se ne želi odpovedati sporazumu med Drnovškom in Račanom, ker naj bi bil edini dogovor, do katerega sta uspeli sosedi priti. Takšnim dogovorom se je pač težko odpovedati. S podobno trmo, kot je Slovenija vztrajala pri sporazumu med Drnovškom in Račanom, zdaj Hrvaška vztraja pri blejskem sporazumu med Janšo in Sanaderjem. Zaključek je enostaven, prvi sporazum je bil ugodnejši za Slovenijo, drugi je očitno bolj po godu Hrvaški.

Takšnemu zaključku se je pravzaprav težko izogniti. Paradoks je v tem, da je bil prvi politik, ki je v Sloveniji predlagal sodno pot reševanja vprašanja o slovensko hrvaški meji prav Borut Pahor. Ideja je prišla iz opozicije in Janša jo je, kot predsednik vlade, samo prevzel. Zdaj se zdi, kot da oba priznavata, da sta se takrat zmotila in si želita neke druge rešitve. Nekakšnega povratka k možnosti obuditve Drnovšek Račanovega sporazuma.

Slovenska diplomacija pravi, da je bil dogovor med Sanaderjem in Janšo na Bledu samo načelne narave. Izraz je neroden. Kaj pomeni, da je šlo zgolj za načelen dogovor o tem, da se vprašanje meje rešuje v Haagu? Ali ni prav to tisto, do česar bi se morali državi dokopati? Ali ni prav načelen dogovor o načinu reševanja spora prvi nujni korak do njegove razrešitve? Ob poslušanju predsednika slovenske vlade se zdi, da načelnost pomeni zgolj to, da se o ničemer nismo dogovorili. Načelen dogovor naj bi pomenil, da dogovora ni bilo.

Sliši se precej neresno. Janez Janša je bil bolj natančen. Slovenija naj bi na načelen dogovor o sodni razrešitvi spora pristala pod tremi pogoji. Prvič, da se razsoja o celotni meji. Drugič, da se upošteva stanje na dan osamosvojitve. In tretjič, da sodišče upošteva načelo pravičnosti. Prva dva pogoja sta znana ves čas in tudi nista sporna. Težava je s tretjim pogojem, ki je v načelno igro vstopil kasneje. Prav nanj Hrvaška noče pristati, oziroma njeni predstavniki pravijo, da ne razumejo o čem Slovenija sploh govori.

In res. Kaj je to načelo pravičnosti na sodišču? Odgovor je enostaven. Ob pravnih dejstvih je potreba upoštevati tudi okoliščine. In to vendar vedno počne, oziroma bi tako vsaj moralo ravnati, vsako spodobno sodišče. Zdi se, da je bilo načelo pravičnosti v resnici izumljeno kot izgovor. Zato, da bi se lahko izognili razsojanju v Haagu, za katerega so v slovenski diplomaciji očitno prepozno ugotovili, da državi ne ustreza. Slovensko izmikanje to potrjuje praktično ves čas od sklenitve Blejskega sporazuma.

Tako pač je. In kaj sedaj? Tako kot se je Slovenija odpovedala sporazumu med Drnovškom in Račanom, se bo morala Hrvaška odpovedati tistemu med Janšo in Sanaderjem. In potem? Rešitev, ki bo prišla ne bo zadovoljila nikogar. Gotovo bo namreč za Hrvaško preveč podobna Drnovšek Račanovem sporazumu. Za Slovenijo pa bo od njega vse preveč oddaljena. Drugačen razplet praktično ni mogoč. Načelnost obeh sosednjih držav bo poplačana predvsem s kopico izgubljenih priložnosti.

Jani Sever