Mentorji

Vodilni policist se odloči, da bo ovadil pisatelja Gorana Vojnovića, zato ker si je eden njegovih literarnih likov privoščil zmerjanje policije. Ministrica se razhudi in prizadeti policist se pokesa. Policijski sindikat izjavi, da je policijsko preganjanje umetnosti sicer nedopustno, vendar so policisti še vedno užaljeni. Ali gre zgolj za policijski spodrsljaj?

Navsezadnje bi ljudem v tem poklicu nerazumevanje fikcije lahko oprostili. Problem je seveda veliko večji. Zmedenost policijskih odzivov je namreč indikator hudo znižanih standardov spoštovanja svobode govora pri nas. To znižanje demokratičnih standardov ni plod naključja.

Nove tožbe razžaljenega Janeza Janše nazorno kažejo za kaj gre. Pri tem ne gre zgolj za narcisistično preobčutljivost nekega politika. Soočeni smo z posledicami zavestne, enotne, usklajene in energične politike neke koalicije, ki se je najbolj nazorno kazala v odnosu do medijev in novinarjev. Medije si je bilo potrebno podrediti, novinarje pokoriti. Ko to ni bilo več mogoče, se je začel boj biti z zasebnimi tožbami.

Spomnimo se, kako je Vasko Simoniti s komunistom zmerjal strokovnjaka za medije Sveta Evrope, ki je opozarjal na problematičnost novega televizijskega zakona. Spomnimo se vladnih komentarjev in odgovorov tujim organizacijam, ki so posredovale v podporo novinarjem, podpisnikom mednarodne peticije. Spomnimo se sumljivih brezplačnikov, ki so pred volitvami nastopali kot novi mediji. Spomnimo se tragikomičnih poskusov bivše vlade, da bi disciplinirali finske medije. Spomnimo se, kako so trojni državni funkcionarji upravljali filmski sklad. V vladnih odgovorih tujim organizacijam, ki so solidarnostno posredovale v prid filmarjem, so ob zanikanju obtožb v severnokorejskem slogu, vpraševali po tistem, ki je te informacije posredoval. Spomnimo se, kako je Igor Prodnik reagiral na negativne ugotovitve Kosove komisije o poslovanju Filmskega sklada. Razžaljeni trojni funkcionar je komisijo in Kosa tožil. Taisti Prodnik je novinarju po telefonu razlagal, kako se je dogovoril s pravosodnim ministrom, da bo on, Prodnik, odslej vse tožbe dobil.

Vendar je zadeva še resnejša. Vse to in več se je dogajalo zelo dolgo, ves drugi polčas mandata prejšnje vlade. Na začetku je bilo res kar nekaj odločnih protestov, takih, kakršni so za take kršitve demokratičnih standardov ustrezni. Vendar so se sčasoma skoraj popolnoma polegli. Tudi med politiki. Mnogi novinarji in filmski ustvarjalci so zasebno priznavali, da jih je strah in da morajo zaščititi svoje službe. Drugi so pojasnjevali, da pametnejši odneha. Ko ne gre, ne gre. Javnost, medijska, politična in akademska, kot da se je s pacifikacijo medijskega prostora sprijaznila.

Odločni, očetovsko strogi, zagrizeni in brezobzirni, to je avtoritarni vodje tako z agresivnostjo in vztrajnostjo zmagujejo, četudi so ljudje proti. Poglavitni problem namreč ni šibko poznavanje, ali bolje intimno nepriznavanje temeljnih demokratičnih standardov nekega politika. Take politike in take stranke imajo vse demokratične družbe. Še zlasti danes, ko je v demokratično krhkejšem, našem delu Evrope, na pohodu populizem. Problem je pasivnost neke družbe do protidemokratične politike. Tisto, kar nas lahko zares skrbi je, kako se ta družbo kot celota odziva na flagrantna kršenja demokratičnih standardov.

V dostojnih demokracijah izstavijo za prestopke proti temeljnim pravilom demokratične igre visoke račune: politično marginalizacijo. Izključitev. Pri nas ne. V novoizvoljeni koaliciji so šli celo v nasprotno smer. Nenadoma so odkrili krščanska in gandijevska načela. Domišljajo si, da ta visoka načela veljajo tudi za politiko. Pozabili so na Račanov sindrom. Tako smo soočeni z izjemno zanimivo situacijo. Še naprej nam vladajo od prejšnje vlade skrbno selekcionirani kadri. Hkrati pa opozicija histerično obtožuje vlado političnega kadrovanja.

Izračun, ki kaže, da se bo nastavljanje drugega lica za vlado izplačalo in da se tako krepi demokracija, žal verjetno ni pravilen. Osebna in družbena morala se namreč razlikujeta. Voditelji so dolžni uveljavljati interese svojih volivcev. V resnici potrebujemo program za zaščito ogroženih temeljev demokracije. Tak program zagotovo ne pomeni popuščanja populističnim razširjevalcem klientelizma. Situacijo ponazarja tisti vic o zajčku, ki je pisal disertacijo o mesojedih živalih. Kaj pa ti veš o mesojedih, ga je zbodla lisica. Pustite avtorja, pomemben je mentor, se je iz brloga oglasil lev.

Igor Koršič