Slovenska zmeda

Predsednik vlade je nepopustljiv. Slovenija bo vztrajala pri pogojevanju hrvaškega vstopa v EU s popolnim umikom spornih dokumentov. Medtem zunanji minister daje spravljive izjave. Gre za resno disonanco na relaciji premier - zunanji minister?

Borut Pahor pravi, da bo Slovenija vztrajala, če ne bo prišlo do pomembnega premika. Zunanjega ministra Samuela Žbogarja pa smo razumeli, češ da je mediacija dovolj za odpravo blokade hrvaških pogajanj z EU. Hm, bi to lahko bilo to? Je odločitev za mediacijo pomemben premik? Vsekakor. A kljub temu je videti, da premier in zunanji minister nista usklajena. Zdi se, da hoče predsednik vlade vztrajati, da mora Hrvaška umakniti sporne dokumente iz kakršnih koli pogovorov o določitvi meje. Medtem ko zunanji minister misli, da ob mediaciji ti dokumenti postajajo brezpredmetni.

Glede na to, da si Evropa želi mediacije in čim hitrejše razrešitve neprijetne situacije, je vtis, kot da minister popušča, predsednik vlade pa je trden mož jeklen. Ta podoba se je v javnosti še utrdila po izjavi Boruta Pahorja, da bo Žbogar po vrnitvi iz Bruslja pač pojasnil svoje vtise, ki jih je dobil po pogovorih z visokimi predstavniki držav članic EU in Evropske komisije. Do predloga Evropske komisije za mediacijo med Slovenijo in Hrvaško je bil Pahor diplomatsko zadržan, čeprav je povedal, da Slovenija nanj načelno gleda z naklonjenostjo.


Zunanji minister je šel v svojih izjavah precej dlje. V Bruslju so ga razumeli, kot da Slovenija ne bo več vztrajala pri trdnem mednarodnem zagotovilu, da pogajalski dokumenti Hrvaške ne prejudicirajo meje, v primeru, da bo dosežen dogovor za reševanje vprašanja meje z mediacijo. Še več, dejal je, da je dogovor o mediaciji mogoče doseči v nekaj tednih. Precej optimistično. Posebej, če predsednik slovenske vlade, kot se je zdelo včeraj v državnem zboru, o takšnih predvidevanjih zunanjega ministra ne ve ničesar.

“Mediacija bo iskala politično rešitev, ki ne bo upoštevala samo pravnih dejstev, ampak tudi zgodovinska dejstva, načelo pravičnosti, torej različne elemente, tako da se odločitev ne bo opirala samo na pravno dokumentacijo, ki bo predstavljena, ampak na širšo argumentacijo.” Tako pravi zunanji minister. Argument je precej prepričljiv. Konec koncev gre natančno za to kar je Slovenija v zadnjem času hotela doseči. Slovenska želja je, da bi pri dogovoru ob meji ne bili upoštevani zgolj pravni argumenti. Ampak tudi denimo zgodovina in to, da je bil na primer Piranski zaliv leta 1991 pod nadzorom slovenske policije.

Kaj lahko s tem Slovenija doseže ni povsem jasno. Bolj jasno je, da Hrvaška takšni rešitvi nasprotuje. In da za optimizem slovenskega zunanjega ministra ni videti nikakršnih razlogov. Ivo Sanader je včeraj še enkrat ponovil, da je Hrvaška spor pripravljena reševati v Haagu. Kakšnih premikov v Zagrebu ni bilo mogoče zaznati,
saj so na Hrvaškem vsi prepričani, da sta se slovenska in hrvaška vlada na Bledu dogovorili, da bosta mejni spor uredili na Meddržavnem sodišču v Haagu. Tudi ideja, da bi Hrvaška pogajanja o vstopu v EU ločila od reševanja mejnega vprašanja, ki jo je predstavil Sanader, je stara.

Kaj se torej dogaja v slovenski diplomaciji? Kaj svetuje posebni premierov odposlanec? Kdo pilotira zunanjega ministra? Borut Pahor nas je včeraj seznanil, da med Hrvaško in Slovenijo diplomatski kanali trenutno ne delujejo. Ali morda predsednik vlade za njih samo ne ve? Kakor koli, najnovejše kolobocije niso videti kot dobra novica. Morda bo poteza zunanjega ministra kje razumljena kot dobronamerna. A ve se, kdo je prvi človek slovenske izvršne politike. Zato je nauk enostaven. Neusklajenost predsednika vlade z zunanjim ministrom je za vsako vlado prava katastrofa.

In kaj je novega povedala slovenska opozicija. Predsednik SDS in nekdanji premier pravi, da ga na Hrvaškem včasih narobe razumejo in da na Bledu ni bilo dogovora o sodnem razreševanju spora. Dežela nesporazumov pač.

Jani Sever