Internet je raj za psihopate in strahopetce

Dolgo sem se izogibal mobitela. Predstavljal mi je nasilni vdor v intimo, saj grožnja, da te lahko ljudje zmotijo kadarkoli, predstavlja osnovno pravico človeka do miru in zasebnosti. Zaradi narave mojega poslanstva, saj svetujem ljudem v duševni stiski, sem se moral vdati. Danes je moja mobitel številka objavljena v vseh večjih Slovenskih dnevnikih pod društvom Obzorje. Bil sem presenečen, saj se oglašajo samo ljudje, ki zares potrebujejo svetovalno pomoč, nič žalitev, nič plehkega provociranja. Lepo, vljudnim ljudem človek rad pomaga zastonj!!

Z internetom je drugače. Desetletje sem se izogibal nezdravega buljenja v ekran, zoprne so mi bile plastične, grde škatle, ki predpostavljajo odtujenost modernega sveta. A življenje nas večkrat porine v čudno smer. Usoda mi je tako namenila, da sedaj objavljam na internetu članke in poezijo. Za ta nepremišljeni korak sem se odločil, ker sem hotel z psihoanalitično metodo ozavestiti povprečnega uporabnika spleta o hudi bolezni sodobnega potrošništva. Na številnih svetovalnih razgovorih sem imel veliko število ljudi zasvojenih z internetom, ki so ure in ure iskali sorodno dušo v prenapolnjenih klepetalnicah. Mlade, izgubljene osebe iščejo partnerja na nevrotičen način. Pod krinko anonimnosti se bohotijo perverzne želje in vroč telefonski sex, ki samo še poglablja odtujenost.

Bolj, ko berem komentarje raznih člankov in fotografij lepotic na spletu, bolj se mi lušči portret povprečnega komentatorja. Majhen, vase zaprt, mozoljast mladenič, ki je izgubil nedolžnost ob gledanju trdih porničev, njegov nesamozavestni, napihnjeni ego nima dovolj poguma, da bi se v živo približal lepotici iz mesa in krvi in jo povabil na zmenek. Njegovo znanje slovenščine je ubožno, mizerno, izpušča črke in besede, da bi čim prej ne spletu izbruhal strup notranjih ran in čutne zmedenosti, še preden je članek do konca prebral in ga predelal. Njegova virtualna praznina v glavi nima filea za etiko in odkritost, saj ga osebno izpostavljanje zaradi slabo postavljenih psiholoških mej v otroštvu ogroža in plaši. Včasih me ima, da bi te psihopatke osebno obiskal in jim spustil nekaj bomb okoli smrkavih ušes, da bi čekani v curkih krvi ležali naokoli, a vem, da batine ne bi pomagale, saj je bila vzgoja srca zamujena v zgodnjem otroštvu.

Internet je ogledalo duševnega zdravja povprečnega Slovenčka, prestrašenega, vase zgrbljenega konzumenta velikih transnacionalk in rumenega tiska, ki letno preberejo mogoče eno knjigo o lepotnih operacijah in sladkostih masturbacije.

Moja izkušnje z objavljanjem na internetu je grenka in tragična, a sedaj vsaj vem, s kom imam opravka - s primitivci, ki so v večini, in so se kot podgane naselili na potapljajočo barko digitalnega sveta (Glejte številne afere z otroško pornografijo na spletu).

P. S.
Z vso ostrino sporočam uporabnikom spleta, predstavljajte se s polnim imenom in priimkom, s fotografijo, če imate jajca in mislite, da imate povedati kaj pametnega, drugače pa utihnite, ve digitalne stenice, vi internetni bolniki in ne onesnažujte okolja kot naši politiki v boju za oblast!!!!!

Igor Bizjan