Facebook - novo samoljubje

Povej mi koliko virtualnih prijateljev imaš in povedala ti bom koliko veljaš.

(Kako me je vojarizem porinil v izpraznjeno kanto za smeti …)

Neskončno smo odvisni od zrcalne slike v duši drugega, čeprav je ta duša bebasta W. G.

Ljudje smo diabolični, razklani. Radi bi odtisnili svoj posebnost, izvirnost na zemljevid uspešnežev, si ustvarili posebno blagovno znamko, brand, kjer bi pisalo, da smo z mogočno auro objeli in v zmagovalnem drncu osvojili naslove branih medijev. Na drugi strani bi, posebej, ko nas napadeta kriza in depresija, poniknili v množico in se raztopili z pulzirajočo magmo sveta, da nas ne bi več tako bolelo, da bi se naša osebna bolečina porazgubila v občem.

Pred mesec sem dobil nov računalnik in prvič sem se tudi priključil na internet. Kakšno razkošje, imeti svet na dlani in klikati do neskončnosti v samo osrčje smisla, se srečavati z mimobežnimi utrinki in plavati v virtualnosti … Takoj sem se vključil v prijateljske spletne strani, v Facebook in My space. Z začudenjem sem spoznal, da so se skoraj vsi intelektualci, posebej pisatelji, vključili v digitalno spoznavanje, da neskaljeno uživajo v pisanju vsakdanjih banalnosti. Odkril sem, da so ženske našle prostor za samopromocijo, posebej mlade in lepe, se kitijo z napol profesionalnimi fotografijami in vzbujajo skomine nasprotnega spola. Opazil sem, da tudi največji razumniki na zid, ki ga lahko berejo vsi potrjeni prijatelji, pišejo, kaj delajo in kam naj bi šli, malodane, da ne izjavijo s katerim papirjem in s kakšno lahkotno kretnjo so si obrisali rit. Obstaja rubrika, kjer se vpisujejo stanja našega erotičnega tiktakanja, smo samski, v zapletenem, odprtem ali svobodnem razmerju, na očeh digitalne javnosti, naša najbolj skrivna čustva zamrznejo v nekaj trditev, ki sama po sebi pomenijo kot predvolilni plakati obrekovanih izvoljencev ljudstva. V tem razkrivanju in odkrivanju, Warholovski težnji, da bomo vsi postali slavni vsaj za hip, se bohotijo naša upanja in pričakovanja, skrivne želje in strahovi. Oseba je postala produkt na trgu, ki se plačuje s pozornostjo in odobravanjem virtualnih prijateljev, mi ne bivamo več, ampak posedujemo eni druge, do srhljivih razsežnosti navidezne intime. Opozorili so me, da ne smem preveč ihtavo klikati, da me mašina ne bi opozorila, da lahko z svojim vedenjem motim bodoče prijatelje, ko jih v histeričnem cunamiju, vabim, da bi združili željo in pogled. Nalašč sem šel čez mejo in glej paradoks, v svetu, kjer je praktično vse mogoče in zaželjeno, ti mašina pove, da ne smeš pretiravati, da moraš paziti na spodobnost, okus in pravo mero. Veliki brat ti ukazuje, da moraš uživati v razgaljanju in prijateljevanju, ampak samo do meje, ki je predpisana nekje globoko v umu virtualnega sistema, ki ga poganja kozmična etika, za katero se predpostavlja, da je razsodna in pravična. Tu se nam Orwell nasmiha iz groba, ujeli smo se v digitalno past, ki je razčlovečila našo prvobitno željo po svobodi in neodvisnosti. Rumenost, ki jo tako vehamentno kritizirajo vsi pametnjakoviči, nas je prevarala in nam v podzavest vgradila pridnost in predvidljivost. Če smo obrazni produkt, ki naj bi bil všečen, potem ne smemo pretiravati, pa saj vsi nekje globoko v sebi vemo, kaj veliki brat od nas pričakuje. Seveda vsi histerično klikamo po večkrat na dan, da bi v udobni in predvidljivi toplini pomagali nesrečnikom v Gazi, počutimo se osveščene in sočutne, naša vest je oprana, na ulicah, kjer naj bi se dogajali protesti pa je mrzlo in neprijetno.

Novodobne revolucije z miško v roke, so odsev tržne orientacije, ki v svojo neskončno logiko posrka vase vse posebnosti in različnosti. Če te jutri ne bo na Facebooku, potem je manjša možnost, da bi se plodovi tvojega uma in ustvarjanja, predstavili drugim, manj boš prisoten, tvoja tržna cena bo padla in se porazgubila v neprepoznavnost, lahko se ti bo celo zgodilo, da ti bo ugled v očeh prijateljev iz mesa in krvi začel padati …

Igor Bizjan, ogledovan