Evropski problem, ne hvala!

Iz Evrope je prišla pričakovana novica. Hrvaška in Slovenija naj gresta pred sodišče. Hrvaška pa naj nadaljuje pristopna pogajanja. O zemljevidih se seveda ni govorilo. Na Hrvaškem so veseli, v Sloveniji mirni. Napetosti pa se stopnjujejo.

Pokazalo se je, kar je bilo ves čas jasno. Evropa se s Hrvaško pogaja in želi si njenega vstopa v unijo. Kljub vsem zadržkom, je to strateška odločitev, ki je pomembna, ne le zaradi Balkana, kjer razmere nikakor niso urejene, temveč tudi zaradi dokazovanja, da EU ni v krizi. Na vstop Hrvaške je celo vezano upanje na vsaj začasno razrešitev institucionalnih zapletov z ustavno listino. Poleg tega obstaja tudi nek povsem primarni razlog za odločitev evropskih poslancev. Sloveniji in Hrvaški namreč sporočajo, naj jih ne obremenjujejo z njunimi malenkostmi.

V Sloveniji je bilo sporočilo povsem napačno razumljeno. Komentarji, češ, da je Sloveniji uspelo iz mejnega spora s sosednjo državo narediti evropski problem, so namreč precej kratkovidni. To, da je Sloveniji uspelo narediti evropski problem, sicer drži. Vendar je precej bolj pomembno, da si tega Evropa ne želi in da so poslanke in poslanci ukvarjanje s tem problemov kratko malo zavrnili. Hrvaško in Slovenijo so poslali v Haag. Pred sodišče. Tega komentatorji v Sloveniji gotovo niso imeli v mislih, ko so govorili o evropeizaciji problema, saj se Slovenija temu že nekaj časa očitno poskuša izogniti.

Odločitev evropskega parlamenta je seveda logična. Haag je namreč tisti kraj, kamor sta Hrvaško in Slovenijo napotila predsednika vlad Janez Janša in Ivo Sanader na znamenitem srečanju na Bledu. To pa je bil tudi zadnji dogovor med državama pred nedavno zaostritvijo. Le kaj naj drugega storijo evropski poslanci in poslanke. Naj Hrvaško in Slovenijo pošljejo iskat skupni jezik, naj se spomnijo sporazuma med Drnovškom in Raćanom? Takšne želje so povsem nerealne. Znameniti sporazum je namreč propadel, tako kot so propadli poskusi dogovora o arbitraži.

Sodišče je tako ostalo edina realna možnost, o kateri sta se za povrh strinjali obe državi. Povsem uradno, na najvišji ravni. Pa ne le to. Dogovor je na slovenski strani dosegel predsednik vlade Janez Janša. Prav tak dogovor pa je že prej predlagal takratni prvak opozicije in sedanji predsednik vlade Borut Pahor. Prav malo je bilo takta takšnih, ki bi opozarjali, da se je Slovenija na Bledu odpovedala sporazumu med Drnovškom in Raćanom, pri katerem je do tedaj slovenska diplomacija vztrajala, kot edinem sporazumu med državama. Pa čeprav je na Hrvaškem padel, še preden je zaživel.

Situacija je pravzaprav tragikomična. Janša in Pahor, ki sta bila glavna pobudnika slovenske odpovedi sporazumu med Drnovškom in Raćanom, sta na koncu spor med Slovenijo in Hrvaško pripeljala do točke, s katere ni videti dobrega nadaljevanja. Njuna odgovornost je sicer različna, a prav lahko si jo nesebično razdelita. Namesto relevantnega dogovora, ki je Sloveniji dajal solidno pogajalsko izhodišče, ima sedaj na voljo pravzaprav samo sodišče v Haagu. Vključno s spornimi hrvaškimi zemljevidi in realnostjo v kateri se meja med državama začenja na polovici Piranskega zaliva.

No, vedno obstaja tudi druga možnost. Nadaljnje zaostrovanje razmer. Videti je, da je prav to izbira za katero se bo odločila slovenska politika. Po glasovanju evropskega parlamenta so bili v Sloveniji najbolj odmevni tisti glasovi, ki so trdili, da se ni zgodilo nič pretresljivega in da Evropa pač nima moči, da bi vplivala na odločitve Slovenije. Kar je, mimogrede, v popolnem nasprotju s slovensko željo po evropeizaciji problema. A to je samo še ena od slovenskih nedoslednosti. Nedoslednost pa je mogoče najbolje prikriti z nepopustljivostjo in vztrajanjem na zgrešenih potezah.

Ob vsem tem seveda ne gre dvomiti, da bo hrvaška politika slovenski izdatno pomagala, da ostane vkopana na svojih okopih. Enostranske poteze na spornih ozemljih, Mesićeve prepotentne izjave in Sanaderjeva nespodobna povabila lepo kažejo smer razvoja slovensko hrvaških odnosov, tega vedno bolj balkanskega problema.

Jani Sever