J’accuse! Toda kaj?

Vojna na bližnjem vzhodu je od začetka, torej od izraelskega zračnega napada na Gazo okrog lanskega božiča, postala osrednja novica dneva praktično po vsem svetu. In prav je tako. Vsaka vojna bi morala biti v središču pozornosti, pa jih žal veliko spregledamo. Toda izraelsko-palestinsko vojno k sreči opazimo in nas zanima. Še več, do nje, celo v Sloveniji, zavzemamo različna stališča. Gre za vojno, na katero ima svet očitno različne poglede, pa naj gre za brezpogojno podporo Izraelu, ki mu jo zagotavljajo Združene države, za neodločno Evropo, ki le poziva k ustavitvi naslija, ali pa za ekscentrike tipa Hugo Chavez, ki je z izgonom izraelskega veleposlanika postal »simbol boja za svobodo« med Palestinci, ki zdaj mahajo na ulicah s Hugovimi portreti in plapolajočimi venezuelskimi zastavami. Mahmud Zwahreh, župan kraja blizu Betlehema, bi mu rad podelil palestinsko državljanjstvo, saj si ga želi za svojega predsednika.

Kakšno stališče bi torej morali privzeti ob izraelsko-palestinskem konfliktu? Obsodba vojne, vsakršne vojne, je seveda izhodišče na katerem je po mojem mnenju treba trdno stati in ki mora predstavljati osnovno ideološko podstat vsakega nadaljnega razmišljanja o omenjenih vprašanjih. Če ni te skupne idejne paradigme, potem je vsak nadaljni diskurz nemogoč, saj se razvodeni v pluralnosti in relativnosti moralnega horizonta.

A že tu nastopi prva težava. Kaj pomeni »obsodba vojne«? Na ravni osebnega stališča, verjamem, vsi civilizirani ljudje vojne kratko malo obsojamo. Na institucionalni, državni ravni, kolikor mi je znano, to velja izključno za Japonsko, ki v 9. členu svoje ustave pravi, da se »… v želji po svetovnem miru, utemeljenem na pravici in redu, japonsko ljudstvo za vedno odpoveduje vojni kot suvereni pravici naroda, kakor tudi grožnji in uporabi sile kot sredstvom reševanja mednarodnih nesoglasij. … Pravica države do vojskovanja ne bo priznana.«

Japonska je torej edina država, ki vojno izrecno obsoja in se ji odreka, Italija, na primer, se vojni v 15. členu odpoveduje le kot instrumentu za poseganje v svobodo ljudi in reševanja mednarodnih nesoglasij, zanika pa je ne. Slovenija je prav tako hitro zavrgla ideje o demilitarizaciji, ki so se pojavile v času osamosvajanja v okviru Deklaracije za mir in se je končno pred nekaj leti pridružila vojaški organizaciji NATO. Slovenija torej, skupaj z večino držav na svetu, na institucionalni ravni vojni kot taki ne odreka legitimnosti.

Trenutno prevladujoče stališče med slovenskimi intelektualci, analitiki in kolumnisti se zdi precej enoglasno v splošni obsodbi Izraela, a ko skušam sam misliti problem bližnjevzhodnega konflikta in pričujoče vojne v Gazi, težko zavzamem tako nedvoumno stališče, saj se mi argumenti, ki naj bi ga podpirali, zdijo vsaj problematični, če že ne paradoksalni. Nič ni seveda problematičnega v brezpogojni obsodbi nasilja, ubijanja in bojevanja, a zdi se, da tudi za komentatorje stvari niso tako enostavne. Skupno točko vseh zapisov, ki obsojajo dejanja Izraela v Gazi, bi težko seželi bolje, kakor je to v naslovu svoje zadnje kolumne v Dnevniku storil Ervin Hladnik-Milharčič; osnovni argument za obsodbo Izraela je – ravnotežje!

Zakaj se mi zdi argument problematičen in celo paradoksalen? Iz tako postavljenega argumenta izhaja namreč več stvari. Najprej, da vojna sama ni problematična, problematično je neravnotežje mrtvih. V osmih letih 14 Izraelcev, zdaj v treh tednih vojne okorg 1000 Palestincev. Ker so bili v tem času ubiti le štirje izraelski vojaki, to pomeni, da je razmerje v času trajanja operacije po avtorjevem izračunu 1:227,5, ob čemer naj bi bilo razmerje 1:10, ko so italijanske in nemške okupacijske sile na slovenskih tleh za vsakega ubitega vojaka sistematično usmrtile deset talcev, malodane simpatična gesta. Problematičnost tega argumenta vidim na več nivojih. Namreč, če bi Izrael storil to, kar namiguje pisec, namreč »uravnoteženo« za okrog 20 svojih ubitih državljanov sistematično iz Gaze odpeljal 200 ljudi, jih postavil pred zid in postrelil, ne bi bilo to nič drugega kot barbarsko dejanje in zavržen zločin. A prav to, se zdi, zagovarjajo analitiki, ki omenjajo argument »ravnotežja«.

Ker seveda trdno verjamem, da omenjeni pisci nikakor ne podpirajo tovrstnih dejanj, ki morajo logično slediti iz njihovega argumenta, moramo seveda predpostaviti, da so se le ujeli v paradoks zgoraj omenjene ideološke paradigme: Vojna je priznana kot legitimno sredstvo reševanja konfliktov, a na osebni ravni jo obsojamo. Tako poskušajo pluti med Scilo in Karibdo nelogičnega kompromisa: vojna OK, ampak uravnotežena!

Vsi poznamo zlato pravilo vojskovanja, ki pravi »Never bring a knife to a gunfight.« A Izraelu se očita prav nasprotno, da na ravs z nožem prihaja s pištolo. Od Izraela se zahteva približno tako razmišljanje in delovanje: »Imamo soseda, ki nas ne mara, pravzaprav nas hoče izbrisati z obličja Zemlje, zato proti nam strelja s fračo, v upanju, da bo kaj zadel. Mi imamo sicer laserske, daljinsko vodene visoko tehnološke vojaške igračke, ampak to je neuravnoteženo, zato bomo le zmetali nazaj nekaj kamenjev.«
Vojne in naslije je treba obsoditi. Toda, ker jih naše države institucionalno dejansko priznavajo za legitimne, se problem prestavi na drugo raven in se nam zastavi v obliki vprašanja: Čigave vojne in čigavo nasilje je treba obsoditi?

Izraelski vdor v Gazo upravičeno zbuja ogorčenje, saj v vojni umirajo tudi civilisti, tarče napadov pa so tudi bolnišnice in šole. Približno sto ubežnikov je verjelo, da so našli varno zavetje, ko jih je z modrega neba zadel pekel zračnega napada. Nihče ni preživel. A to niso bili palestinski ubežniki pač pa albanske žrtve Natovega zračnega napada pri Koriši na Kosovem leta 1999. Zračnega napada organizacije, katere članica je tudi Slovenija. To je bil le eden v seriji dogodkov »kolateralne škode« Natovega napada na Jugoslavijo, kjer je bilo mrtvih na stotine civilistov, bombardirane bolnice ambasade, uporabljene kasetne bombe in tako naprej. Je bil napad uravnotežen?

Tisoče mrtvih Talibanov proti nekaj deset evropskim in ameriškim vojakom, tisoče mrtvih civilistov v Afganistanu proti niti enemu mrtvemu v Evropi. Pri čemer nam nihče niti ni grozil z iztrebljenjem. Če obsodba vojne ni vprašanje, na podlagi česa se potemtakem odločimo, katero vojno obsoditi?
Kakšno je naše izhodišče za zavzetje stališča v izraelsko-palestinskem sporu? Če priznavamo Organizacijo združenih narodov, potem za razliko od Hamasa priznavamo tudi državo Izrael, ki jo OZN ustanovila leta 1948. Palestinci te odločitve niso sprejeli in sledila je vojna proti Izraelu s strani arabskih držav. Izrael je vojno dobil (četudi se je zdela precej neuravnotežena v škodo Izraelu), a je kljub temu še vedno pripravljen priznati palestinsko državo, če ta preneha s sovražnostmi.

Toda kaj pravi druga stran? Dr. Walid Al-Rashudi, predstojnik Oddelka za islamske študije na Saudovi Univerzi v Savdski Arabiji je v govoru na Hamasovi televiziji povedal, da moli za izkoreninjenje vseh Judov: »Pobijmo jih enega za drugim in ne pustimo niti enega.« Hamasov poslanec Yunis Al-Astal pa je svojim državljanom prek televizijskih ekranov povedal: »Alah vas je izbral zase in za svojo vero kot motor, ki bo vlekel ta narod v fazo nasledstva, ohranitve in konsolidacije moči, kakor tudi do osvojitev s pomočjo da’wa in vojaških osvojitev prestolnic vsega sveta. Zelo kmalu, po Alahovi volji, bo padel Rim, kakor je padel Konstantinopel in kakor je prerokoval naš prerok Mohamed. Danes je Rim prestolnica katolikov oziroma križarska prestolnica, ki je razglasila svojo sovražnost do islama in je zasadila brate opic in prašičev v Palestino, da bi preprečila prebujenje islama. Ta njihova prestolnica bo postala izhodiščna postojanka islamskih osvajanj, ki se bodo razširila po vsej Evropi se nato obrnila na obe Ameriki in tudi na vzhodno Evropo.«

Zdi se, da se je s takim sosedom težko dogovarjati in dogovoriti. Seveda pa zgornji navedki nikakor nočejo biti protiargument tistim, ki nasprotujejo vojni v Gazi. Kot rečeno, nasprotovanje vojni ne bi smelo biti niti vprašanje. Morija v Gazi se mora prenehati takoj. A tisto, kar želi ta zapis osvetliti, je podlaga za diskurz o tej vojni, ki smo mu priča v slovenskih medijih. Namreč, bolj kot obsodba nasilja in sovražnosti, se zdi v ospredju apriorna kritika Izraela.

Poleg osnovnega argumenta o »uravnoteženosti«, na katerega paradoksalnost smo pokazali, se seveda pojavljajo tudi druge, upravičene, a prav tako po mojem mnenju ne do konca premišljene kritike uperjene proti Izraelu. Poudarja se nevzdržnost razmer v Gazi zaradi izraelskih sankcij, kjer Izrael nadzoruje pretok blaga in najosnovnejših življenskih potrebščin in z Gazo upravlja kot z zaporom. Toda, kaj ni ta argument ponovno le polovica resnice. Da, Izrael je zaprl mejo z Gazo in proti njej izvaja sankcije. Je to tako nenavadno, če ti sosed grozi z iztrebljenjem in nate pošilja rakete? Toda argument, da so zadeve v Gazi nevzdržne samo zaradi izraelske blokade, je argument hujskaštva. Aktivisti, ki pišejo o tem, da ima Izrael ključ do zapora, namerno zamolčijo vsaj dve stvari. Prvič, da Gaza ni tako zelo izolirana saj Hamas preko podzemnih tunelov vanjo tihotapi rakete, namesto da bi tihotapil hrano in druge življenjske potrebščine. A usoda ljudi v Gazi Hamas skrbi manj kot Izraelce, ki v Gazo spuščajo humanitarno pomoč, medtem ko vodja Hamasa sedi v Damasku v Siriji in poziva k uničenju Izraela. Drugo dejstvo, ki še bolj razkriva pristransko naravo tovrstnih argumentov, pa je to, da Gaza ni izoliran otok sredi Izraela, temveč da poleg Izraela meji tudi na Egipt. O kakšni izolaciji je torej govora? Zakaj pozabljamo povedati, da izolacijo Gaze izvaja tudi prijateljski arabski Egipt? A dejstvo je, da Egipt ni tako prijateljski do Palestincev.

Na začetku osemdesetih je v Siriji prišlo do islamističnega upora proti režimu predsednika Hafeza Asada v katerem je bilo umorjenih med 20.000 in 40.000 ljudi, žensk, otrok in nedolžnih v imenu boja proti radikalnemu islamu. Leta 1970 se je s palestinskim uporom soočil jordanski kralj Hussein, in v tako imenovanem »črnem septembru« so bila bombardirana obširna naseljena področja v katerih je umrlo med 7.000 in 25.000 ljudi. Kaj se je zgodilo s palestinskimi begunci v Libanonu, ki je zaradi tega potonil v tridesedet let kriz in vojn, je odveč poudarjati.

Zakaj torej le obtožba Izraela, če so s Palestinci še bolj brutalno obračunavali njihovi arabski »bratje«? Zakaj obsojati izraelske sankcije in izolacijo Gaze, če jih prav tako izvaja »bratski« Egipt? Zakaj za nevzdržne razmere kriviti le Izrael, če Hamas v Gazo namesto zdravil in hrane raje tovori rakete?
Najprej moramo razčistiti z lastnim razcepljenim stališčem o osebni obsodbi vojne in hkrati njeni legitimnosti na institucionalni ravni. Če je vojna legitimna, potem bo, kakor v vsej zgodovini človeštva, zgodovina dala prav zmagovalcu. A ker osebno vojne obsojamo, se nam tako stališče danes upira. Toda iz tega protislovja se ne bomo uspeli izviti, če enkrat za vselej ne obsodimo naslija kot takega, če kakršnemukoli nasilnemu obračunavanju med ljudmi dokončno ne odvzamemo vsakršne legitimnosti. Šele takrat ob morebitnih konfliktih ne bomo razcepljeni, ne bomo podpirali zdaj ene zdaj druge strani, ne bomo se pogovarjali o »uravnoteženosti« žrtev in primerjali številk. Humanih vojn ni. Bomo ljudje kdaj zreli, da se jim popolnoma odrečemo? Upajmo. Toda najprej moramo obsoditi že najmanjši strel s fračo človeka proti sočloveku.

Luka Culiberg