Z dr. Brecljem za zdravo zdravstvo!

Ali bi se mogli sprijazniti z dejstvom, da je v slovenski družbi pač tako, da se od ljudi pričakuje, da se obnašamo kot ovce? Lisjaki in plenilci so tisti, ki prosperirajo, napredujejo in obvladujejo ter tako zasedejo pomembna in odgovorna mesta. Nihče jim nič ne more tudi, ko se jim izplen dokaže. Potem pa so tu in tam še tisti redki, osamljeni borci, ki opozarjajo na nepravilnosti, ki hočejo uveljaviti enakopravna načela in se borijo za sočloveka. Njihov greh je ta, da jasno, glasno in javno izrekajo svoja stališča in se za izrečene besede ne bojijo zastaviti svojega imena in ugleda.

Takšen je dr. Erik Brecelj, ki je javnosti poznan ne le kot dober in profesionalen zdravnik, ki se zaveda svoje odgovornosti in mu pacienti ne pomenijo zgolj številk ali točk na podlagi katerih pridobivati višjo plačo, ampak je tudi družbeno odgovoren in angažiran v svojem javnem opozarjanju na nepravilnosti in lobije v zdravstvu.

Zdravstveni interesi in z njimi povezani lobiji imajo izjemno moč, zato si vse prevečkrat z lahkoto pridobijo tudi dovolj močne politične zaveznike na vseh straneh, nivojih in v različnih strankah, ki jim vedno priskrbijo ustrezno »rešitev« ali če nič drugega, rešitev, da rešitve ni, da se nepravilnostim nikoli ne pride do dna, da za prekoračitve pooblastil in napake nihče ne odgovarja. Afere se prej ali slej pozabijo, ko za medije niso več zanimive in se javnost umiri. Tako isti ljudje lahko s svojim početjem nadaljujejo mirno in brez skrbi.

Zato ne preseneča in bilo je pričakovati, da bo dr. Brecelj prej ali slej discipliniran in kaznovan za svoje početje, saj mnogim meša štrene in kvari nemoten potek poslov. Ker je preveč pošten, preveč načelen, preveč iskren, preveč zavzet do svojih pacientov, preveč pogumen ali za nekatere celo odločno preveč predrzen. V »normalni« družbi bi moral za svoje delo in svoja prizadevanja dobiti kakšno posebno priznanje, npr. od predsednika RS ali ministra za zdravje. Pri nas pa ne! Ravno obratno, prav nasprotno; izpostavljen je še večjemu nadzoru in kontroli, ki cilja na to, da mu spodleti in se mu najdejo usodne napake; ki cilja na to, da se ga šikanira in izpostavlja dodatnim pritiskom. Sedaj pa še izrazito negativna ocena njegovega nadrejenega.

Tipično, bi lahko dejali. Niso problem razmere na Onkološkem inštitutu, pomanjkanje kadra, slabi pogoji za paciente, številne nerazrešene afere povezane z nakupi in naročili opreme in še in še, ampak je moteč element prav dr. Brecelj, ki vse to prenaša v javnost, pri tem pa tudi vestno izpolnjuje svoje obveznosti. Ker drugi ne morejo ali nočejo dosegati njegovega nivoja, strokovnosti in načelnosti, ga je potrebno eliminirati ali vsaj umiriti. Predober zgled za vse, ki delajo slabo ali na drugačen pogon.

Tipično in pričakovano! Minister za zdravje g. Miklavčič v spor ne želi posegati, saj naj bi se ta razrešil med samim osebjem in znotraj institucije. Kot da se to da, kot da je to mogoče glede na vse precedense, ki so se tam dogajali. In nenazadnje, kot da ni naloga in odgovornost ministra, da vzpostavlja jasne kriterije in merila o izvajani zdravstveni politiki. Koliko podobnosti z invalidsko in humanitarno sceno!!! Da kar glava boli. Le-ta pa ni prav nič tuja g. Miklavčiču.

Tisti, ki imamo ali bolje, moramo imeti, bolj ali manj stalne stike z razno raznimi zdravniki in zdravstvenimi institucijami, vemo kakšna dragocenost je naleteti ali imeti dobrega zdravnika/zdravnico. Takega ki te zna poslušati, razumeti in te upošteva kot človeka. In ker takih ni prav veliko, so tisti redki še bolj spoštovanja vredni. Taki, ki jih ne posrka sistem interesov, biznisa in prestiža, ki se ne počutijo kot bogovi že samo zato, ker jim je dana moč, da odločajo o tvojem zdravju, o tvojem življenju.

Prav zato se je pomembno odločno zoperstaviti proti celotnemu sistemu, ki dopušča ali celo podpira, da se izjemne posameznike šikanira. Proti odgovornim, ki ne naredijo nič, da se takšna ravnanja ne bi dogajala.

Kje so kolegi zdravniki, ki znajo biti tako odločni in glasni, ko se zagovarja njihov sistem plač? Zakaj se ne oglašajo tudi, ko gre za etična vprašanja in vedenja, ki bi jim morali zdravniki biti zavezani?

Elena Pečarič