Božiček

Mlajši verjetno niti ne vedo, da se je do pred koncem leta 1986 božič praznoval prav toliko kot danes, vendar tega mediji tedaj niso omenili niti z besedico. Za takratne medije božiča pri nas preprosto ni bilo. V tujini je lahko obstajal.

Seveda so krožili vici, ki so poskrbeli, da tako neznansko licemerje ni preveč škodovalo mentalnemu zdravju ljudstva: Veš zakaj je na božični večer zmanjkalo elektrike? Ja zato, da so si komunisti lahko znosili domov božična drevesca. Komunisti namreč naj ne bi hodili v cerkev. Ker so obstajali posamezniki, ki so bili obsojeni zaradi verbalnega delikta, širjenje takih vicev ni bilo povsem nedolžno. Če se gre oblast tako hinavščino, je seveda zaman hkrati pripovedovati ljudem, da je demokratična in nasploh med vsemi najbolj ljudomila.

Vedno me je begalo, kako je mogoče, da se oblastniki ne zavedajo, da jih taka hinavščina popolnoma razgalja, da je tako, kot bi bilo vsepovsod napisano, mi smo totalitarna družba in da so zato vse ostale deklaracije o demokratičnosti in humanosti absurdno smešne!? Z zanikanjem vsem evidentnih dejstev, z lažjo torej, s takim mentalnim nasiljem, nosilci take oblasti svojemu »ljudstvu« zanikajo zdravo pamet. Človekov odziv na to je lahko samo notranja emigracija in cinizem. Če socializem pri nas ni deloval gospodarsko uničujoče, je zagotovo neprecenljivo škodo povzročil na tej, moralni in duhovni ravni.

Grozljivo je kako hitro se ljudje prilagodimo na največje javne laži in kako hitro jih sprejmemo. Pomislimo samo na padanje demokracij med obema svetovnima vojnama in na širjenje populizma in rahljanje demokratičnih standardov v Berlusconijevi Italiji, Bushevi Ameriki ali Janševi Sloveniji…

Tisto bolno bulo oblastne laži v zvezi božičem je leta 1986 predrl eden takratnih političnih voditeljev Jože Smole. Omogočil je nadškofu Šuštarju, da je državljanom po televiziji voščil vesel božič. Kakšna senzacija! Za svoje božično voščilo si je Smole prislužil za večino ljubkovalni vzdevek Božiček. Ne vem, če je bila to njegova osebna odločitev, ali so o tem razpravljali in odločali na kakšnem centralnem komiteju. Smole bi bil sposoben storiti kaj takega tudi na lastno pest. Bil sem priča, ko je njegov podpis pod ugotovitev, da je film Karpa Godine Rdeči boogie ali kaj ti je deklica primeren za predvajanje, povzročil, da so ga podpisali tudi ostali cenzorji. Sami tega prej niso hoteli storiti. Šlo je še za eno mnogih javni laži, s katero je oblast vztrajala, da pri nas cenzure ni.

Le kako teh ljudi ni bilo niti sram pokazati, za kaj pri v resnici gre in kakšne posle opravljajo. Pravi problem je v človekovi pripravljenosti prilagajati se oblasti. Ne glede na to kakšna je. Seveda nobena družba ni imuna na političi oportunizem do totalitarističnih tendenc. Do zaskrbljujočih erozij demokratičnih standardov prihaja tudi v demokratično najbolj utrjenih državah, denimo v skandinavskih in v Švici. Seveda imajo demokracije z več politične kulture relativno večjo rezistenco. Saj je najboljši porok za demokracijo demokratična politična kultura posameznika. Izgovori, da je za to, tako kot za angleško travo, potreben čas, pomenijo vnaprejšnje priznanje kapitulacije in odrekanje dostojanstva drugemu.

Dandanes so stvari glede božiča sicer postavljene na glavo. Vendar zato nič bolj zdrave. V medijih, še posebej javnih, se praznovanje zlorablja za kičasto versko propagando. Kako ne vedo, da je med kičem in duhovnostjo nespravljivo protislovje!? Saj je vendar eno laž in drugo resnica. Današnji komisarji za ljudsko prosveto so veliko bližje nekdanjim, kot si sami predstavljajo. Ne motijo se, če dvomijo v stanovitnost človekove narave. Vendar namesto, da bi to nezaupanje usmerili navznoter, proti sebi, skušajo z družbenim nadzorom, šolami in mediji nadzirati naše mišljenje in zavest. Vse pod krinko, da nas želijo tako ali drugače, duhovno ali politično odrešti. Namesto da bi z dvomom v svojo apriorno dobroto odrešili sebe.

Igor Koršič