Dragi prijatelj,

pišem ti,
ker novo leto bliža se in zdi se,
da je to čas za razmislek, povzetke in nove začetke.
Kaj res pomembnega zgodilo se je,
kaj prevzelo je naš razum in srce?

Smo zopet zaman ponavljali in govorili,
se jezili, z mlini na veter borili,
smo sploh kaj premaknili ali celo kaj spremenili?

Evforija in samohvala
je to deželo preplavila,
ko je v velikem pričakovanju
služila EU predsedovanju.
In kakšna dediščina nam je od tega ostala?
Skladišča polna EU propagandnega materiala.

Služili so naši politiki,
ko so Lizbonsko pogodbo podpisali,
ne da bi jo prebrali, ne da bi vedeli in razumeli,
kako so nas prevarali in izdali.
Služili so in služijo, na naš račun,
hinavsko, hlapčevsko,
velikim kimajo in strežejo.

In so parlamentarne volitve nastopile,
z njimi obtožbe in aferice; Patria, tajkuni, SCT,
plemenite misli, velike obljube in načrti,
da bodo vsi pošteni in za dialog odprti.
Kdo levi je ali desni, se skoraj več ne loči,
obojim je pomembno,
da si napeljejo vzvode do ekonomske moči.

Retoriko in demagogijo PR-ovci krojijo,
ankete pa nas prepričujejo,
da zadovoljni smo lahko,
še veliko slabše bi nam šlo,
če nas v euro območju, ne bi bilo.
Veselimo se, ker NATO klubu smo,
saj na račun trupel in nesreč drugih,
lahko še kaj zaslužimo.

A »odgovornost za spremembe« nosimo le mi,
ki smo ga izbrali,
Tega, ki si vladati ne upa in ne zna,
ki vsa načela potepta,
ki si za sodelavca izbere pokvarjenega.

Vidiš, dragi prijatelj,
v teh dneh,
ko je obveza veseliti se,
še bolj močno pogrešam te,
a tako pač je.

»Takle mamo«, a se ne damo,
pravimo na Vesti
in tudi v naslednjem letu
ostanite nam zvesti.

Elena Pečarič