Po poti samostojnosti

Neodvisnost ali samostojnost je in se kaže najprej kot stanje duha in uma. Gre pravzaprav za način mišljenja oz. razmišljanja, najprej o sebi in seveda tudi o drugih. Razmišljanje, ki mora biti odločno, avtonomno, odgovorno in jasno. Velika večina ljudi pa s tem ni opremljena oz. nimajo nobene predstave kaj »biti neodvisen« sploh pomeni, kakšne so posledice in implikacije; prednosti in slabosti, pravice in odgovornosti, kakšne dolžnosti so dolžni sprejemati in kaj z lastno neodvisnostjo sploh početi.

Čeprav se sliši nenavadno in je skoraj paradoksno, so deprivilegirani privilegirani prav kot potencialni nosilci emancipacije in neodvisnosti, saj jih družbena razmerja, v katera so vpeti in okviri v katere so ujeti, postavljeni neposredno napeljujejo, izzivajo in silijo k uporu ter spreminjanju obstoječega stanja. Ravno »pozicija depriviligiranosti« v odnosu do sprejetih ter sprejemljivih družbenih praks, socialno določenih in dopuščenih norm, vedenja in vlog, jim/nam omogoča, da na lastnih »izkušnjah, tako rekoč iz prakse« opazimo, doživljamo in občutimo ideološke prijeme, vladajoč ali prevladujoč diskurz, strukturo oblastnih odnosov in mikrofiziko oblasti v katerih »igramo« ključne, glavne, osrednje stranske vloge. Vlogo žrtve, pacienta, invalida, norca, ubogega, bolnika, perverzneža, krivca….nalepke, ki pripisujejo stigmatiziranje osebe in hkrati že določajo tudi terapijo, obravnavo, rehabilitacijo, predpisujejo recepte. Vse to kar smo opisali, kar se kaže kot deficit, je lahko dober, a ne zadosten motiv ali povod za upor in boj.

Ne gre namreč za to da bi ta deficit odpravili in vstopili v korak z drugimi v smeri horizonta nad katerim piše »zdravo življenje, dolga smrt«, ampak ta deficit povečati, razkorak še poglobiti, razlike zaostriti, jih usmeriti proti tistim, ki so jih proizvedli, misleč, da se nas bodo znebili, nas izolirali, spremenili ali spreobrnili. Depriviligiranost je treba vzeti v pretres; kar pomeni, da če in ko se zavedamo stanja oziroma položaja, se hkrati tudi zavemo ter spoznamo, da potrebujemo spoznanje za spremembo stanja. Do tega pa pridemo s pomočjo teorije, z analizo razmer in odnosov, skozi refleksijo in avtorefleksijo. V tem procesu pa pridemo do produkcije vednosti.

Tako smo se zavrteli in prišli do ugotovitve, da je tisti privilegij depriviligeranih, ki smo ga tako dolgo iskali, prav možnost, še več, zahteva za produkcijo vednosti, ki izhaja iz položaja samega. Kdor je mnenja in takih ni malo, da vednost itak »nič ne more spremeniti« se moti in še sam ne ve, ne ve ker nima vedenja oziroma vednosti, kako zelo. Vednost je le stranski učinek ali proizvod v procesu spoznavanja in komur »ni mar« spoznavanje, ter si vztrajno zatiska oči pred vsem, kar bi ga lahko k temu napeljalo, gotovo privilegij produkcije vednosti nič ne pomeni. In mi se tudi ne bomo posebej trudili, da bi ga prepričali v nasprotno. Privilegij je privilegij prav zato, in toliko časa, ker ga in dokler ga nimajo vsi, ampak samo nekateri.

Imajo ga samo redki, kot pravi Nietzsche, samo do objestnosti predrzni. »Odhaja v blodnjak, potisočerja nevarnosti, ki jih življenje že samo prinaša s seboj; in med njimi ni najhujša ta, da nihče ne vidi na svoje oči, kje in kako zablodi, se osami in ga raztrga na koščke kaj vem kakšen minotaver vesti.«

Ko govorimo o ponosu, ne mislimo na to, da bi sedaj razglašali kakršnokoli superiornost na podlagi ene identifikacijske poteze v stilu »black power« in »gay pride«; to bi bilo neumno početje. Ponos ni nekaj, kar bi bilo potrebno razglašati, še najmanj kot skupinsko lastnost, ampak je »stranski produkt« odnosa najprej samega sebe in do drugih, način soočanja, razumevanja in reševanja težav in ovir, je občutek, ki se pojavi, ko uspemo premagati tisto najtežje; lastne strahove in tabuje, sami sebe. Ko se nehamo pretvarjati, da smo »takšni kot vsi ostali«, ko nas ne zanima, da bi bili všečni , »po meri« nekoga ali pripadniki nečesa in ko se več ne slepimo glede vrednosti in smisla našega življenja. Kajti šele tedaj se otresemo vse navlake, vsega balasta pod katerim jarmom se s sklonjeno glavo in sključenimi rameni upogibamo, ter se kot čreda ovac pasemo po hiper, mega, maxi, inter, super travniku, imenovanem market. Kjer funkcijo električnega pastirja opravljajo reklamni panoji s popusti in posebnimi ugodnimi ponudbami. In mi se veselo pasemo ter prepuščamo neizprosnost blagovnega fetišizma do onemoglosti; in še bi radi »še«, še nekaj. Ponos je neposredno povezan z dostojanstvom.

Po 18-ih letih samostojnosti Slovenija še vedno praznuje. Kot da bi bilo kaj za praznovati. Samostojnosti smo se kaj kmalu odrekli, se odpovedali. Ravno to kar nam te dni prodajajo politiki kot velike in strateške dosežke naše države, EU in NATO, je tisto kar nam je dolgo želeno samostojnost odneslo. Da smo še samostojni, če smo kdaj to sploh res bili, je sedaj le pravljica za otroke, tako kot božiček. A, ker so današnji otroci brihtni se pogosto le pretvarjajo, da verjamejo v to kar starši hočejo in upajo, da bodo verjeli.

Tomaž Mastnak nam je že zdavnaj povedal: »Država je: ali je suverena ali je ni.

Elena Pečarič