božični bluz

božič.
družinski čas.
jaz pa sedim sam.
suženj te pofukane družbe.
in šefa s skodelico kave v roki.
suženj dražje embalaže kot vsebine.
žensk, ki bi me raje pofukale kot pa imele.
suženj družine, ki ne spoštuje mojih prepričanj.

nihilistično gledam na vrednost subjektov v tej družbi.
nihče ne bi smel imeti desetkrat več denarja kot drug človek.
ker ni desetkrat boljši človek.
to je vse tako prekleto narobe.
narobe svet.
ti drekomešalci.
finančniki.
svetovalci.
mešetarji.
bogataši.
naj vam jebe pes mater!
vam in vsem vašim pravilom, ki omogočajo bogatenje.
vodite svet.
vi, sužnji korporacije!

zdaj niti vi ne vladate več.
kontrola je ušla v roke korporacijske pošasti.
zdaj vlada kup ožigosanih papirjev in računalniških datotek.
dobro ste nas zajebali, vi vzdrževalci brezdušne družbe.
oltarja brez častilcev.
pizda vam materina!

in ta družba nas vse od otroštva naprej vzgaja in uči v smer ‘biti srečen’.
bodi priden in poslušaj izkušene!
ne nagajaj!
uči se!
čim boljše ocene imej.
da boš lahko koristil sebi in družbi.
pa boš dobil dobro službo.
in veliko zaslužil.
imel dobro ženo.
zdrave otroke.
lepo hišo.
družino ob smrtni postelji.
da boš srečen.
samo tako si lahko srečen.

fak of!
jebi se družba, jebite se ovce!
ni čudnega, da pravite, da sem včasih preveč črnogled.
sem res črnogled, ko pa odklanjam takšno srečo?
in me pofukani hepiendi ne spravijo v dobro voljo?
če se nočem pogovarjati o kotiranju delnic?
o tem kdo je katero pofukal in kakšen avto ima?
sem črnogled, če protestiram proti podrejanju šibkejšega spola?
pedrov.
ciganov.
narkomanov.
in vseh, ki jih ti, družba, še vedno označuješ kot nebogljence?

sreča, kje si, pizda ti materina?!
zakaj nisem srečen?
a?
zakaj?!
ker nimam tistega, kar je družbeno veljavno?

nimam statusa trendovskega kurcefafa.
ritoljuba.
hinavca.
ovce.
in zato nisem srečen.

stara slovenska pripoved.
legenda o kralju, ki je umiral.
kraljevi modreci so dejali, da ga bo rešila srajca najsrečnejšega človeka v kraljestvu.
in ko so ga našli, ni imel niti srajce.

sam imam ta trenutek, sedanjost.
imam te vrstice, ki mi pomagajo prenesti družbeno kritiko.
imam ta blog, ki je nekakšna kanta za smeti.
ker nimam svojega zaupnika.
ga ne potrebujem.
ker sem to sam svojim najbližjim.
in njihove smeti pometam pod svojo preprogo.
ter vidim.
več kot bi smel.
zato ne ubogam.
ker vidim le probleme.
brez rešitev.
brez precedensov.

če vidite rešitev v nakupovanjih.
potovanjih.
bestselerjih.
zabavah in komedijah.
nasmehih neznancev.
ali celo v takih malenkostih, kot je sončno vreme.
in drugih podobnih uspavalih.
ter premostitvah revolucionarnih tendenc.
potem ste kurčeva živina.
in vprašajte se za koga vas molzejo.
vprašajte se kdaj vas bodo zaklali in kako.
boste hrkali kri skozi razmesarjen goltanec?
vas bodo prej omrtvičili?

kakšen je konec?
se nam res splača truditi za takšno družbo?
za plemenitenje kapitala?
za vzdrževanje riti sebičnih izkoriščevalcev tržnih zakonitosti?
se nam splača vse življenje pehati za lastništvo nečesa, kar na koncu izgubimo?

draga sestra.
dragi brat.
jaz te ne bom nategnil.
ker me boli kurac za profit!

gregor rozman