Kadri - jedro politike

Koalicija, ki je presenetljivo enostavno prestala Ruplovo namestitev, se je zaradi kadrovanja prvič resneje stresla ob imenovanju novega predsednika uprave NLB Draška Veselinoviča. Ali kadrovska politika nove vlade dobiva prepoznavne obrise?

Nenavadno je že to, da direktor NLB postaja nekdo, ki je kandidiral na listi ene od koalicijskih strank. Še bolj čudno je, da je bil imenovan najprej predsednik uprave in da bodo šele temu sledili novi člani nadzornega sveta. Poleg tega protikandidatov praktično ni bilo. Gre torej za povsem politično imenovanje. Kar je v državni banki v Sloveniji konec koncev pričakovano. Draško Veselinovič ni vidni stari kader LDS. Se je pa pred volitvami dovolj izpostavil, da si, po političnih običajih, zasluži kakšno nagrado. No, Veselinovič ima v resnici precej širše zaledje, ki sega preko obzorja LDS.

Na čelo največje slovenske banke torej stopa eden od neizvoljenih kandidatov na parlamentarnih volitvah. Človek, ki v ekonomiji nikakor ni novinec. Bil je med ustanovitelji Ljubljanske borze, zadnja leta pa je vodil manjšo Deželno banko. In vendar je več kot očitno, da brez politične volje ne bi mogel zasesti tako eminentnega mesta, kakršna je funkcija direktorja NLB. Tako pač to gre v Sloveniji. Tudi dosedanji direktor Marijan Kramar je bil imenovan politično. Bil je dolgoletni sodelavec Janeza Drnovška. In skoraj ni imel izkušenj z vodenjem v bančništvu, ko je prevzel prestižno funkcijo.

Kramar je na čelo NLB prišel na začetku leta 2004, prej je bil nadzornik Marka Voljča, ki je kot direktor odstopil. Kramarja si je Janševa vlada želela umakniti z vrha NLB praktično ves mandat. Vendar se tega ni lotila dovolj brutalno. Kramar pa je imel ves čas trdno zaledje v KBC. Še pred koncem svojega mandata je vendarle sam napovedal, da po volitvah ne namerava še enkrat kandidirati za mesto direktorja NLB. Ob tem je lažje razumeti načelno razburjenje zaradi imenovanja Draška Veselinoviča. Ne glede na njegove strokovne reference, ki so vsekakor večje od Kramarjevih, pred petimi leti.

Gre za nadaljevanje politične prakse nekdanje LDS. Morda na prvi pogled z nenavadnim poudarkom, da je eno najpomembnejših funkcij v državi dobila najmanjša vladna stranka. A to niti ni pomembno. Bolj v oči bije dejstvo, da SDS na tem mestu ni kadrovala, ne glede na to, kakšni so bili razlogi, in da se zdaj, vsaj na videz, vračamo v preteklost. Kako drugače bi bilo videti, če bi bil najprej imenovan nov nadzorni svet NLB, ki bi potem v miru imenoval za predsednika uprave nekoga, ki politično ne bi bil izrazito prepoznaven. No, videti je, da je to v Sloveniji zaenkrat nemogoče.

Povsem drugo vprašanje je, ali je takšno kadrovanje lahko uspešno. Ne Voljč, ne Kramar na čelu NLB nista storila večjih napak. Vsaj ne da bi za njih izvedeli. Le zakaj bi jih pričakovali od Veselinoviča? Ker bo njegovo delo morda težje? V času krize mu vsekakor ne bi smelo biti lahko. Lakmus njegove politično ekonomske politike pa bo seveda ravnanje NLB v primeru Istrabenza, ki ga vodi njegov strankarski kolega Igor Bavčar. Pa tudi sicer se zdi, da ima Veselinovič precej več prijateljev, ki bi jim lahko kdaj pa kdaj prav prišla kakšna usluga, kot odmaknjeni Kramar.

A vnaprej ne gre biti pretirano sumničav. Že zdaj pa je mogoče reči, da ima Pahorjeva vlada s kadrovsko politiko velike težave, še preden so na vrsto prišli ljudje z znamenitega elektronskega ključka. Kadrovske rešitve se očitno sprejemajo precej nekoordinirano. Nastavitev Rupla je bila povsem osebna odločitev, s katero je premier šokiral partnerje. Zdaj pa menda velja, da o najbolj pomembnih kadrovanjih odloča vrh SD, prav tako brez dogovarjanja s koalicijskimi partnerji. Pismo Gregorja Golobiča Borutu Pahorju priča o resnih napetostih, ki so se začele zelo zgodaj.

Za vlado to nikakor ne more biti vesela novica. Kaj pa za ljudstvo? Nihče najbrž ni verjel, da kadrovskih zamenjav ne bo. Nasprotno, vsi so spremembe pričakovali. To konec koncev dokazuje reakcija na zaposlitev Dimitrija Rupla. Vendar je pomembno, kakšne so te spremembe. Ali gre za strokovna kadrovanja opravljena po za to predvidenih postopkih ali morda predvsem za politično motivirane nastavitve, ki so rezultat igre moči med koalicijskimi partnerji. Razlika med obema pristopoma je zelo velika. To vedo vsi. Čeprav smo bili doslej Sloveniji navajeni predvsem slednjega.

Jani Sever