Pomešane prioritete

Hitro s Hrvaško, počasi s krizo. Ostro s Hrvaško, previdno s krizo, veliko časa za Hrvaško, na hitro s krizo. Tako so videti vladne prioritete zadnje dni. Predsednik vlade je na seji ekonomsko-socialnega sveta zdržal celo dobre pol ure.

No, morda niti ni bilo smiselno, da bi ostal dlje. Konec koncev so na seji razpravljali samo o ukrepih za blažitev posledic gospodarske krize. Kaj je to v primerjavi z nacionalnim interesom obrambe meje v Piranskem zalivu? Pa še 1. brigada je praznovala. Res smola, da je bila seja sklicana ravno ob nepravem času. Poleg tega pa na njej itak niso sprejeli nobenega zares dramatično pomembnega sklepa. Vsaj tako se zdi na prvi pogled. Le upamo lahko, da je bilo drugače.

Znižanje prispevkov delodajalcev za pokojninsko zavarovanje je menda najbolj neposredna likvidnostna pomoč izvoznim podjetjem, ki so se znašla v največjih težavah. Gre za preživetje in morda bo delovalo, čeprav obstajajo resni dvomi o tem, da bi ukrep lahko vplival na kaj drugega, kot na nekoliko počasnejše nižanje plač. Tistih seveda, ki ne bodo odpuščeni. Hkrati pa je vlada napovedala, da namerava prispevke delodajalcev znižati šele februarja ali še kasneje. Bomo videli.

Najprej se bodo o vsem še veliko pogovarjali. Glavni pogajalci ob mizi pa so ponovno postali sindikati. Tako kot je bilo konec koncev že napovedano pred volitvami. Delodajalci, ki tarnajo, da je z ukrepi treba pohiteti ostajajo bolj ali manj preslišani. O tem govorijo tudi poteze, za katere se je vlada vendarle odločila. Kaj so torej uspeli skleniti doslej? Znižanje prispevka za pokojnine, kreditiranje gospodarstva s strani SID banke za posle z Rusijo in Ex-Jugoslavijo, to pa je tudi vse.

Ne sicer povsem, a ukrepi aktivne politike zaposlovanja, prekvalificiranja in izobraževanja res ne povedo veliko. Podobno medle pa so tudi obljube o spodbudah za tehnološko posodabljanje gospodarstva ter širitev tehnoloških parkov. Sliši se sicer lepo, a brez jasnih scenarijev ukrepov, tudi precej prazno. Menda se vlada zanaša na večje črpanje iz evropskih kohezijskih skladov. Več denarja pa bo namenila tudi zavodu za zaposlovanje. Slednje bo gotovo še posebej blažilno.

Nič nismo slišali o davkih in nič o naložbenih olajšavah. Kaj šele o rahljanju rigidnosti trga delovne sile. Za prvo menda niti ni denarja. Za drugo gotovo ne politične volje. Za sprejete ukrepe bo vlada namenila okoli odstotek družbenega bruto proizvoda. Tako bo proračunski primanjkljaj dosegel 2,8 odstotka BDP. Kar je nevarno veliko. Posebej, ker nihče ne vidi konca krize, kar pomeni, da bo vlada v prihodnje še morala ukrepati in bi zato morala imeti tudi manevrski prostor.

Zanimivo je, da včeraj s sklepi ni bil zadovoljen nihče. Oziroma skoraj nihče. Izjema je bil javni sektor. Se pravi tisti, ki ne proizvajajo in ki se jim ni treba bati za delovna mesta. Kar je še bolj zaskrbljujoče. Debata se bo seveda še nadaljevala. Dialog socialnih partnerjev je živ. Ne pa tudi živahen in predvsem ne obljublja razveseljivih rezultatov. Morda bo na koncu drugače. A na žalost v času krize ni pomembna samo kvaliteta ukrepov, temveč tudi, kako hitro jih je vlada sposobna sprejeti.

Jani Sever