Vampirji v pradomovini

Kolikor vem do Anžlovarjevega filma Vampirji niso zašli v slovenski film. Po drugi strani je tudi res, da so vampirji na Slovenskem nekdaj že bili. Pravzaprav je manj znano, da so se razkropili po Evropi prav iz Slovenije, no ja, iz Ilirskih provinc.

Pri nas jih je odkril Charles Nodier, porodničar francoske romantike, dobronamerni Napoleonov »okupator«, ljubljanski knjižničar in kratek čas tajnik guvernerju Ilirskih provinc Fouchéju, prototipu notranjega ministra za vse režime. Na koga le spominja ta Fouché!? Sam večkrat z olajšanjem pomislim, da ni naključje, da so vampirje odkrili prav pri nas. Naša turistična branža jih sicer, tako kot medvedov, na zna tržiti. Namesto tistih prisiljenih, neizvirnih in nerodno neprikladnih limonad z »love«, bi seveda bili mnogo prepričljivejši z »Slovenija, pradomovina vampirjev!« Turistom bi tako lahko ponudili, da bi jim pili kri originalni kranjski vampirji.

In v kakšni kondiciji je vračajoča vampirska druščina? Različno. Večina jih je čilih in res izjemno prepričljivih, še posebej tistih, ki so v stranskih vlogah. Precej glavnih je bolj medlih, bi rekel brezkrvno odsotnih. Nekateri so celo nerazumljivi. Domala vsi mnogo preveč govorijo. Morda tako kažejo, da se niso uspešno prelevili iz neke druge umetnosti. Mi pa vemo: vampirji izrečejo malo, a tisto srhljivo.

Njihova zgodba, ki bi morala biti in v resnici tudi je, žanrovsko preprosta, se v tej adaptaciji zdi do nerazumljivosti zapletena. Kar je velika škoda, saj tu pa tam, ja, dejansko kar pogosto, vampirska Dolenjska, s povampirjenimi Dolenjci vred, prav imenitno zablesti. Kar pomeni, da se vampirji gibljejo v pravih in nadvse primerno urejenih krajih, da so domiselno oblečeni in da jim je z bogato domišljijo sledilo izjemno ostro oko.

Nobenega dvoma ni, da naša ljuba domovina brez pravih vampirjev deluje nekako zgubljeno, medlo, ja, brezkrvno. Kri nam pijejo bedni ponaredki. Zato je povratek originalov dober obet za prihodnost. Če bi se le zmogli malce manj resno jemati!

Igor Koršič