Enoumna Slovenija

Slovenske stranke so enotne. Danes bodo to potrdile še na uradnem sestanku. Hrvaška se mora odpovedati svojim argumentom glede poteka meje s Slovenijo. Če ne, bo Slovenija blokirala hrvaška pristopna pogajanja z EU.

Na Hrvaškem se sicer kažejo znaki popuščanja, vendar ne v zadostni meri. Da bi pristali na slovenske zahteve je praktično nemogoče. Slovenski ultimat je namreč za Hrvaško popolnoma nesprejemljiv, saj bi pomenil, da se odpoveduje pomembnim dejstvom, na katerih bi temeljila njihova argumentacija v primeru določanja meddržavne meje. Sliši se nenavadno, da nekomu prepoveš uporabo argumentov, čeprav je pravno to seveda mogoče. No, takšna prepoved lahko temelji samo na izsiljevanju. To pa nikoli ne povzroča zbližanja stališč.

Hrvaška sicer zdaj menda sprejema večino slovenskih pogojev za nadaljevanje pristopnih pogajanj z EU. Vendar vsekakor ne vseh. Hrvaški zunanji minister je bil jasen. “Če hoče Slovenija jasno izjavo, da ne želimo prejudicirati meje, jo bo dobila. Če ima kakšne druge cilje, ji ne bo uspelo, vendar bo morala to pojasniti evropskim partnerjem.” Toliko. Hrvaška bo naredila natančno to, kar je že na začetku napovedal Ivo Sanader. Dala bo izjavo, da z ničemer ne želi prejudicirati meje. Zdaj lahko glede svojih zahtev popusti samo Slovenija. A tudi slovenski umik je praktično onemogočen.

Predsednik slovenske vlade pravi, da hoče doseči popolno soglasje o nadaljnjih potezah glede Hrvaške. To potrebuje, kajti Slovenija bo v Evropi ostala glede zaviranja hrvaških pristopnih pogajanj popolnoma osamljena. Situacija je sicer nekoliko bolj zapletena, saj mnogim v Evropi zavlačevanje hrvaškega vstopanja ustreza. Vendar tega javno niso pripravljeni izreči. Zato tiha podpora slovenskemu zaostrovanju niti ni pomembna. Vsaj ne za posledice, ki jih bo imel slovenski NE.

Te gotovo ne bodo zanemarljive. Vendar kot kaže v slovenski politiki trenutno to nikogar ne zanima. Tudi predsednik največje opozicijske stranke Janez Janša je napovedal, da bo podprl predlog vlade glede poteka pristopnih pogajanj Hrvaške z EU. Kljub temu, da dvomi, da bo nanj pristala Hrvaška in da bo imel podporo v EU. Pač, kamor je šel bik, naj gre še štrik. Le zakaj bi se upiral, ko pa, kot je pravilno ugotovil Janša, v Sloveniji ni nikogar, ki bi temu nasprotoval. In konec koncev si je Hrvaška itak sama kriva, ker je zavrnila prejšnji, prijaznejši predlog kompromisa.

Vse torej kaže, da bo Slovenija zavrla pogajanja Hrvaške z EU. Kot običajno bomo posledice čutili skoraj vsi. Tisti, ki imajo na Hrvaškem vikende, ki tam poslujejo, ki tja hodijo na počitnice, ki živijo ob meji … Je res v interesu Slovenije, da odnose s sosednjo državo zaostri tako rekoč do skrajnosti? So politiki, ki so se ujeli v spiralo nacionalne enotnosti, o tem sploh razmišljali? Videti je, da ne, temveč, da je bil glavni motiv, zaradi katerega je Pahorjeva vlada postala vlada jastrebov, želja po zmagi nad Janšo na njegovem terenu domoljubja.

In kakšne bodo posledice zaostritve za hrvaško-slovenske odnose? Hrvaška bo dobila dokaz, da Slovenija ni prijateljska država in hkrati izgovor, ob katerem bo lažje pozabila na svoje resnične probleme. Sporni dokumenti bodo ostali na pogajalski mizi. Meja bo ostala takšna kot je in na spornih ozemljih, ki jih nadzira, bo Hrvaška poslej delovala še bolj brezobzirno. Iskanje rešitve spornih vprašanj pa se bo še bolj odmaknilo v oddaljeno prihodnost. Takšne bodo torej koristi slovenskega zaostrovanja.

Še vedno seveda obstaja tudi pot, po kateri bi se popolni zaostritvi odnosov lahko izognili. Vendar bi to pomenilo, da mora Slovenija umakniti svojo zahtevo in se zadovoljiti s tem, da Hrvaška sporne dokumente ne uporabi v sklopu pogajanj z EU. Hkrati pa bi morala na to pristati tudi Hrvaška. Na žalost je za to elegantno rešitev zelo malo časa. In zdi se, da tudi premalo politične modrosti.

Jani Sever