Invalidna država

Trdimo, da je vse že šlo preko mej, ki bi jih morala imeti država, ki se ima za pravno in socialno. Država, ki v svoji Ustavi prepoveduje diskriminatorna ravnanja. Da smo po tolikih letih uspešnega dela, prizadevanj, dosežkov in nenazadnje tudi številnih mednarodnih priznanj vedno na robu preživetja, sedaj dobesedno na robu prepada. Enostavno ne moremo dojeti in sprejeti, da je s strani politike dopuščena takšna samovolja invalidskim funkcionarjem in karieristom, ki povsem brez mehanizmov nadzora in kontrole upravljajo z več kot 28.000.000 EUR letno. Še toliko bolj sedaj, ko se pod pretvezo in z izgovorom krize krčijo možnosti in pravice tistih najšibkejših, ki tudi v obdobju rasti niso bili deležni kaj več.

Kakšen poseben privilegij imajo invalidske in humanitarne organizacije, da imajo reden in trajen vir, ki se v kriznih časih še povečuje, vir sredstev Loterije Slovenije. Seveda, ker ne gre v proračun RS, lahko gre (določen delež) praktično komurkoli in za karkoli. Revni v svoji bedi in obupu iščejo kanček upanja in sreče v loterijskih srečkah. V svojem govoru na »usklajevalnem« sestanku v Izoli je g. Šuštaršič poudarjal prav to: »kako se ni bati krize, ker ta prinaša še večji vir dohodkov, kako se ni bati politike, ker je denarja dovolj, da se jim zoperstavi, da so invalidske organizacije prav zato najmočnejša civilno-družbena skupina…

Tudi zakonodaja je narejena in podrejena njihovim interesom, če pa ni , pa se le ta prilagodi, s to ali ono izjemo, s takšno ali drugačno uslugo dežurnega ministra. Naj podamo dva primera. Zakon o invalidskih organizacijah predvideva ustanovitev nacionalnega sveta invalidskih organizacij, a ta mora biti zgolj posvetovalno telo, ne pa nov pravni subjekt, Zakon o društvih pa ne predvideva ustanavljanjanja zveze zvez društev in zveze društev, kar NSIOS je oz. je postal. Upravna enota MOL je večkrat zavrnila vlogo NSIOS za registracijo, kar je edino pravno korektno, a kaj, ko imajo invalidi svoje lovke povsod in jim je Ministrstvo za notranje zadeve, minister Mate podelil status pravne osebe. Drugi primer je revizija Računskega sodišča RS pri Društvu distrofikov Slovenije, kjer so ugotovili, kar smo že dolgo vedeli, da Društvo na svoj račun »kasira« letno članarino članic NSIOS letno cca. 120.000 EUR. Za tovrstno plačevanje nimajo nobene pravne podlage in gre se vprašati, iz katerih namenskih sredstev lahko posamezne invalidske organizacije jemljejo denar za plačevanje teh nemajhnih obveznosti? A tudi Računsko sodišče ni izreklo ostre obsodbe proti nepravnemu in nezakonitemu ravnanju, saj razume invalide, ki se morajo nekako znajti. In dejansko se INVALIDI zelo dobro znajdejo prav na račun drugih invalidov, ki so jim podrejeni ali celo brez pretiravanja tudi življenjsko odvisni od drobtinice pomoči, ki uspe priti do njih. Kajti sužnjelastništvo ali bolje lastništvo nad invalidi je pri nas globoko zakoreninjeno v različnih zakonih, torej država ne le vzdržuje, ampak tudi spodbuja in celo nagrajuje tiste, ki ohranjajo ta odnos podrejenosti, odvisnosti in lastništva nad posameznikovimi življenji.

Mislite, da pretiravam? Ko bi vsaj bilo tako. Invalidi so še vedno razvrščeni po diagnozah in temu primerno včlanjeni v njihove invalidske organizacije. Krave po pasmah, invalide po diagnozi. Z razliko, da ima kmetija različne pasme krav, invalidi pa naj bi bili v njihovi matični organizaciji, med sebi enakimi najbolj na varnem. Država tako poskrbi, da se ustavne, državljanske, človekove, zdravstvene, socialne ter pravice po drugih zakonih podelijo v »izvajanje« reprezentetivnih invalidskih organizacij, ki pa izvajajo le oblast in represijo nad posamezniki.

A vrnimo se na srž problema. Država je velika sredstva namensko namenila za določene t.i. plemenite ali humanitarne namene. Sredstev v FIHO se vsako leto nabere več in ne manj; toliko več, da imajo sedaj 6.000.000 EUR rezerv. Naj mi kdo pameten ali kdo iz politike odgovori, kako je mogoče, da se iz namenskega denarja delajo rezerve, da je denarja toliko, da ga ni moč porabiti, a se hkrati številne organizacije finansira bistveno manj ali celo nič, ker je sredstev »za vse« premalo? Za vedno iste pa vedno dovolj. Naj mi kdo pove, kako je sploh mogoče misliti, da se z namenskimi sredstvi kupuje in povečuje delež v delniški družbi Loterije Slovenije? Naj mi kdo razloži, kako je možno, da ob takem poskusu nihče od odgovornih v Državnem zboru in v vladi takoj ne reagira in v kali zatre vsakršen poskus tovrstnega dejanja ter počenjanja? Kako se to dopušča? Komu je to v interesu in zakaj? Kljub našim dolgoletnim prizadevanjem, da bi stvari spravili k zakonitosti, trensparentnosti, enakim možnostim, vsebinskim kriterijem in v korist posameznikom, ostajamo osamljeni borci za pravičnost razdeljevanja sredstev.

Skrajno poniževalno in nizkotno se nam zdi, da smo prisiljeni iskati donatorje, ki bi nam pokrili delež plač naših osebnih asistentk in asistentov. Da moramo prositi za pomoč ljudi, za tisto, kar bi moralo biti naša ustavna in socialna pravica, pravica do neodvisnega življenja. Da v strahu pričakujemo Novo leto, ker ne vemo, kakšna bo naša prihodnost, če o njej sploh še upamo razmišljati.

Elena Pečarič