Srd božji nad Slovence?

Zdi se, da se nad Slovenijo zgrinjajo temni oblaki. Kakor da so na obzorju nemirni časi. Recesija, džamija, Rupel, Patria, Türk … naravnim katastrofam ni videti konca. Grozi nam gospodarska kriza, ogrožena je gotska veduta Ljubljane, naš najlepši in dolga leta najbolj priljubljeni politik se je s svojimi kadrovskimi potezami čez noč spremenil v najbolj osovraženega, Erjavec naj bi zavajal slovensko javnost glede nakupa oklepnikov, ob ekstravaganci predsednika države pa je celo kakšen Ludvik XIV. videti le še kot skromen uradniček.

No, morebiti se zdi situacija tako brezupna le meni, ki dogajanje spremljam od daleč, a razne Facebook skupinice, krizni sestanki vrha koalicije, pobude za referendume, besni komentarji na raznih medijskih portalih se zdijo še kako resni in ljudje so videti na moč vznemirjeni. Kakor pravi stara slovenska modrost, se zdi, da ima hudič mlade. Toliko nesreč na kupu, da ljudje več ne vedo, od kje jih udarja. Pahor, Rupel, Erjavec, Janković, Türk, minaret … težavam ni videti konca. Celo na tajkune so nekoliko pozabili, saj za te, nenazadnje že skrbi božja previdnost. Recesija je bič božji.

Kakor rečeno, morda ni tako hudo, morda se tako zdi le meni tu, iz oddaljene Japonske. Je pa še drugačna možnost. Morda pa ljudje dogodke res doživljajo tako usodno, četudi dejansko to niso. Morda se izza domačega ognjišča res zdi, kakor da je sodni dan pred vrati. Kar poglejmo Japonsko; to je vendar tista neverjetno urejena dežela kot blisk hitrih in do sekunde točnih vlakov na katerih se dnevno prevažajo mase marljivih mravljic, ki ustvarjajo miniaturne tehnične napravice in v svojih pisarnah do poznih nočnih ur za nacionalno blaginjo in dobrobit gospodarstva žrtvujejo svoje osebno življenje. Zdi se kot dežela, kjer vse teče namazano, digitalizirano in avtomatizirano, kjer vsakodnevno življenje na eni strani upravljajo računalniki na drugi pa ga vodi samurajski duh in zenovska modrost. Toda, če pogledamo od bliže, ima v resnici tudi zenovsko-digitalna Japonska konec koncev svoje povsem vsakdanje in profane težave. Da, tudi Japonsko tepe gospodarska kriza, borzni indeks neustavljivo pada, podjetja neusmiljeno odpuščajo, premier Taro Aso in njegov kabinet pa sta samo v enem mesecu izgubila 15,4 odstotka podpore, pri čemer je Aso že tretji predsednik vlade v samo dveh letih, potem ko je jeseni 2006 svoj mandat končal Jun’ichiro Koizumi. A Japonska nima težav le z gospodarsko krizo in z nepriljubljenim predsednikom vlade. Korupcija, politični škandali v katerih izginjajo celotni pokojninski prihranki, samomori politikov na visokih položajih, nezaustavljivo staranje prebivalstva, generali v samoobrambnih silah, ki objavljajo revizionistične članke o predvojni in medvojni vlogi Japonske in podobno so težave, ki so pravzaprav precej bolj neprijetne od naših. Eden naših velikih problemov je nerešeni mejni spor s Hrvaško. Toda, medtem ko nas tako grozovito pesti vprašanje petih spornih metrov z Lijepo njihovo, ima Japonska nerešene mejne spore s kar tremi državami in sicer z Rusijo, Kitajsko in Južno Korejo. Sam Hrvaške že ne bi zamenjal z Rusijo ali Kitajsko, hvala.

Vrnimo se torej nazaj v Slovenijo, k nesrečam, ki jih je, tako je videti, srd božji poslal nad ta podalpski košček raja in je deželo preplavil roj žab, reke so krvave tekle, poginila je vsa živina, toča je uničila ves pridelek, roji kobilic so požrli vse rastlinje, deželo je prekrila tema in pomrli so vsi novorojenčki. Ah, ne, oprostite, to se je zgodilo pred davnim časom nekje v Egiptu. Za grehe Slovencev si je vsemogočni zamislil čisto drugačen peklenski načrt. Takole je govoril po prerokih: »Dimitriju Ruplu bom dajal službo dokler bo živ in brcajoč. Borutu Pahorju bo povezovalnost zameglila um in tako se bo le še opravičeval in nastavljal drugo lice. Erjavec se bo sprehodil čez vsa ministrstva in ob vsakem sumljivem poslu ostal čist kakor teflon, predsednik Türk bo kupoval le najdražje letalske karte, za nameček pa bo sredi Ljubljane stal minaret, da se bodo lahko potem skrajneži razstreljevali naokrog po tem lepem bogaboječem mestu.

Obstaja pa seveda tudi tretja možnost, in sicer, da te naše težave le niso tako usodne in pogubne in da ima le strah velike oči. Da, Rupel ima službo, a ker premier Pahor po prevzemu oblasti vseeno ni popolnoma izgubil razsodnosti, za tem gotovo tiči dober razlog. Sodeč po odzivu Rupel sicer trenutno ne bi kotiral prav visoko na glasujzame.com, in njegovo imenovanje na prvi pogled res ni videti prav lepo in okusno, toda za lustracijo oziroma linč prek Facbooka pa vseeno ni nobenega zares tehtnega razloga. Argument, da ga nismo izvolili, je odveč, saj Rupel ni dobil nikakršne politične funkcije, državnih uradnikov pa pač ne volimo. Toda tisto, kar je pri tem videti najbolj žalostno, je, da v tem, prevladujoče krščanskem narodu, razen predsednika Socialnih demokratov, nihče ne dosega niti minimalnih standardov krščanske etike. Kakor pravi Pahor, jih opravičila bolj bolijo kakor zmerjanje in napadi. Jasno, na pogorišču prejšnje vlade je težko ustvariti okolje, v katerem bi ljudje brez večjih težav zmogli preseči male zamere in bi bili pripravljeni »ljubiti svoje sovražnike«. Toda Pahor, tako se zdi, poskuša zagrebsti trupla na tem bojnem polju in na njem zasaditi novo seme sodelovanja.

So naše težave torej res tako velike? Dimitrij Rupel, kolikor je že nesimpatičen, ni ravno Antikrist, Borut Pahor še ni blazen temveč le ustvarja drugačno politično klimo, predsednik Türk je nezadovoljen s ceno svojega poleta in je zato dokumentacijo predal Računskemu sodišču, džamija z minaretom v Ljubljani pa še ne pomeni nove teroristične celice. In tega se zavedajo seveda vsi, ki sploh načenjajo to slednje vprašanje, s čimer grdo posegajo v ustavno pravico ljudi do svobode veroizpovedi. To, da je Slovenija vsaj na papirju prevladujoče katoliška (saj, kot rečeno, o sami krščanski etiki ni kaj dosti sledu) nikakor ni vprašljivo. Pravoslavna cerkev sredi Ljubljane ni spreobrnila milijona in pol Slovencev, zakaj bi jih džamija? Odveč pa je seveda poudarjati, kako žaljiv je argument terorizma. Teroristična dejanja izvajajo ljudje, ne objekti, in muslimani že živijo v Sloveniji, pa teh grozodejstev še kar ni. Jih torej telovadnica, kjer molijo zdaj, dela bolj miroljubne, v pravi molilnici pa bi jih hitro zagrabila samomorilska strast? Poleg težav s katerimi se spopada Japonska in ob katerih se slovenske več ne zdijo tako usodne, je v Tokiu že dolgo časa tudi precej mošej. A tudi tu terorističnih napadov islamskih skrajnežev zaenkrat še ni bilo.

Lahko nemara torej pogledamo prek okopov naše ozke politične pripadnosti, ksenofobne zaprtosti in medsebojne sumničavosti, in si namesto zamer in obtoževanj za prioritetne cilje postavimo skupno dobro, blaginjo, mir, in zagotavljanje človekovih pravic, ki bi temeljili na laični družbi in vladavini prava? Želim si, da bi bil odgovor: »Yes, we can!«

Luka Culiberg