Leteči slon

Posebni odposlanci. Prva novost, ki jo je uvedla Pahorjeva vlada. Najprej Dimitrij Rupel, zdaj Matjaž Šinkovec. Morda pa bi jih lahko imeli še več. Leteti je konec koncev lepo. To dokazuje tudi predsednik republike. Za oblast krize v Sloveniji očitno ni.

Funkcija letečega ambasadorja ni nastala zaradi potreb države, ampak zaradi potreb diplomatov/politikov, ki so po volitvah nenadejano ostali brez služb. Po Ruplu in Šinkovcu se bo gotovo našel še kdo. Morda Rupla desna roka Borut Trekman, ki menda tudi ne ve kaj bi počel v prihodnosti. Gotovo se bo treba še kaj postoriti. Šinkovec naj bi postal posebni odposlanec za kandidaturo Slovenije za nestalno članico varnostnega sveta OZN. Veleposlanica Slovenije pri OZN in stalno predstavništvo v Ženevi tej nalogi namreč očitno ni kos. Denarja pa je dovolj in to res ne more biti kakšen pretiran problem.

Za posebne naloge pač potrebujemo leteče ambasadorje. Tudi za to, da bo Italija popustila glede klestenja financiranja slovenske manjšine? Čeprav v času, ko je bil zunanji minister še Dimitrij Rupel, to vprašanje ni bilo postavljeno v središče slovenske zunanje politike. A kaj bi to? Leteči ambasadorji so okoli nas. Točneje nad nami. Visoko nad nami. In veliko jih je. Najdražji leti so seveda tisti, s katerimi leti predsednik republike. Le kam je šla kriza? Kot kaže je imel prav Janez Janša, ko je govoril, da je ni in da se je tudi ni treba bati, če bo vlada le upravljala državo, tako kot jo je on.

Popolnoma nerazumljivo je, da ob tem vlada ves čas grozi s krizo. Saj je res, ni si je izmislila. Globalna kriza že nekaj časa straši vse naokrog. Ampak razen tega, da vlada menda pripravlja ukrepe, ki bodo pomagali zdravim podjetjem in naj bi bili hkrati tudi socialni, so znaki, ki smo jih deležni ravno nasprotni. Prve poteze in napovedi govorijo o tem, da se nam ni treba ničesar bati. Vlada svojih pasov ni prav nič zategnila in predsednik republike prav tako ne. Nasprotno, nekatere poteze so razsipne. Druge pa tako zelo nerazumno populistične, da so združile tako imenovane staro in mlado ekonomiste.

Predsednikova letala so videti kot vzor ekstravagance. A ponovimo poteze, ki nas bodo gotovo stale še precej več. Hkrati pa imajo podobno sporočilo. Krize ni. Vlada se je odločila, da si bo izplačevala najvišje možne plače. Zaposluje nove državne uradnike, ki ne bodo samo sedeli v pisarnah, ampak bodo tudi leteči ambasadorji. Hkrati pa je sklenila, da bodo cene vinjet ostale enake, čeprav je bilo vsem jasno, da bi se morale dvigniti. In pocenila je goriva, kljub temu, da ji tega ne bi bilo treba storiti. Na eni strani torej troši, kot da to ni nikakršen problem, na drugi pa ne polni proračuna, kjer bi ga lahko.

Ponosni državljani ponosne domovine. Naši predstavniki letijo in jih je vedno več, goriva so vedno cenejša in ceste tudi. Le zakaj potem predsednik vlade ne dovoli celo tistim, ki so uspešni, da bi si izplačevali nagrade. Zakaj moralizira, da je v teh težkih časih to povsem nesprejemljivo. Saj bi nekako razumel, če bi dejal, da si nagrad ne morejo izplačevati tisti, ki imajo izgubo, čeprav bi bila takšna izjava povsem nepotrebna, ker je to enostavno logično. A označiti kar vse nagrade kot nedostojne, je enostavno sanaderjansko. Tudi, če bi se vlada sama ravnala po frančiškanski etiki.

SDS je medtem že drugič vlado pozval k čimprejšnjim ukrepom za razbremenitev gospodarstva in k skrajšanju plačilnih rokov s 60 na 15 dni. Vlada pa je za danes napovedala dvig trošarin na goriva.

Jani Sever