Opremimo patrije

Na korupcijsko sodbo bomo čakali še nekaj časa. Saga o Patriji se je medtem vrnila na svoj začetek. Vprašanje, ki ga je odprla nova ministrica za obrambo, je temeljno. Kaj smo sploh kupili? Žal odgovor namiguje, da bo nakup na koncu še dražji.

Po tem, ko se je s prvimi ugotovitvami glede najbolj razvpitega orožarskega posla prejšnjega mandata oglasila ministrica Ljubica Jelušič, je bolj ali manj jasno, da so naročene patrije pomanjkljivo oborožene. Tako vsaj gre razumeti njene besede o tem, da bo treba januarja Natu povedati, da nismo sposobni izpolniti tistega, kar je nekdo obljubljal. Nadaljevanje njene izjave je nekoliko manj razumljivo. “Februarja bo treba to še bolj pošteno povedati. Do aprila se bomo posipali s pepelom in doživljali kritike.” Paranoiki bi se morali vprašati, zakaj bo februarja treba biti jasnejši kot januarja in kaj se bo zgodilo aprila, da bo potem vse v redu? Gre samo za metaforo ali se morda napovedujejo novi orožarski posli in dodatno opremljanje patrij?

Upati je, da ne gre za to. A pri vojaških poslih je višanje proračuna, ob spremembah naročil, običajno edina logika, ki jo vpleteni poznajo. Sklep je enostaven. Če kupljene patrije nimajo dovolj močne oborožitve, da bi z njimi sestavili takšno enoto, kakršno je Slovenija obljubila Natu, je to težavo mogoče rešiti samo na dva načina. Z dokupovanjem oborožitve, kar nedvomno stane, ali pa z redefiniranjem obljub. No, obstaja še ena možnost, da se vlada za obljube enostavno ne zmeni in se obnaša, kot da Slovenija ni del Nata. Kakšen bo pristop nove vlade, bomo šele videli. Na prvi pogled je videti, da strategija bivše vlade in njenega obrambnega ministra obljub Natu ni jemala pretirano zavezujoče. No, prvi pogled je pogosto slep za podrobnosti.

Osrednje vprašanje je staro toliko, kot je star posel s patrijami. Le zakaj je Slovenska vojska kupila tako veliko število patrij, ki so tako slabo oborožene? Zakaj se ni raje odločila za nakup manjšega števila oklepnikov, ki pa bi imeli ustrezno oborožitev? Preiskava domnevnih koruptivnih dejanj zaenkrat edina ponuja racionalen odgovor na to ključno vprašanje. Le kaj je motiviralo odgovorne, da so se odločili za nakup ogromnega števila oklepnikov? In kaj je iste ljudi motiviralo, da so se odločili za oborožitev, za katero so vedeli, da ne ustreza obljubam Natu? Za povrh se je na koncu izkazalo, da celo takšna pomanjkljiva oborožitev sploh nikoli ni bila preizkušena in da je tako zelo slaba, da jo je potrebno zamenjati.

Kako to, da je prišlo do tako zelo spornih odločitev? Slovenska vojska tega ne pojasnjuje. Edini, ki brani nenavadne odločitve, ostaja nekdanji obrambni minister Karel Erjavec. Tokrat sicer ne pred kamerami. Vendar je bil njegov včerajšnji pisni odziv na izjave nove ministrice za obrambo dovolj odločen. Erjavec ostaja vedno bolj osamljen in tudi vedno bolj ogrožen. Konec koncev je član vlade. Je novi okoljski minister. Kar pomeni, da njegova politična odgovornost velja. Ne glede na to, da ni več šef resorja, kjer je v času njegovega ministrovanja prišlo do zapleta, zaradi katerega njegova naslednica pravi, da ne more izpolniti danih obljub. Še najbolj mu pomaga, da je pač predsednik stranke, brez katere koalicija ne more vladati.

Kaj torej pravi Erjavec in kako je mogoče to komentirati:

Da je bil nakup najbolj pregleden postopek nakupa orožja do sedaj. — Lahko bi rekli, da to samo po sebi ne pomeni veliko.

Da kot minister za obrambo pri projektu ni popuščal številnim pritiskom posameznikov in skupin. – Dobro bi bilo, če bi Erjavec povedal katerih.

Da v okviru zavezništva ni zavezujočih standardov za ognjeno moč motoriziranega bataljona. — Zavezujoči standardi seveda obstajajo, čeprav ima Erjavec prav, da je to, koliko so zavezujoči, seveda politično vprašanje.

Da bi javnost zavajal z morebitnimi trditvami, da za doseganje ciljev sil Nata potrebujemo še dodatno ognjeno moč, s čimer bi se projekt nakupa oklepnikov 8×8 podražil za dodatnih 100 milijonov evrov. — Prav to ne bi bilo zavajanje, bi pa res povzročilo še več nezadovoljstva.

Da Slovenija ne potrebuje srednje bataljonske skupine s tolikšno ognjeno močjo. — To morda drži. A zakaj tega Erjavec ni povedal, ko je bil minister za obrambo, oziroma, ko je Slovenija Natu tak bataljon obljubila?

Razpletanje posla s Patrio izvrstno razkriva strategijo orožarske trgovine. Kljub temu, da kupec potrebuje manjše število dobro opremljenih oklepnikov, ga prodajalec nekako uspe prepričati, da kupi več slabše opremljenih. Na koncu bo pač potrebno bolje opremiti vse. Ne glede na to, kdo bo posel zaključil.

Jani Sever