Politično je osebno

Hendikepirano telo je idealno in celo privilegirano izhodišče za možnost uvida, raziskovanja in spoznavanja oblastnih odnosov v družbi, saj se ne vklaplja v ideale družbenih imaginarjev in štrli ven, deluje moteče, povzroča zadrego, nelagodje, strah in tesnobo. Vse pred čemer se v sodobni družbi drži, čemur se je potrebno izogniti in se že preventivno zaščititi. Hendikepirano telo izziva in zahteva soočenje z lastnim hendikepom, zahteva redefinicijo t.i. realnosti in resnice, ki se v njej proizvaja in konstituira. Na tem mestu, ali bolje na teh telesih je mesto, kjer se politično izraža, odraža in definira. Zato je hendikepirano telo na nek način prav privilegirano mesto za preučevanje politik, je mesto, ki daje možnost za upor in emancipacijo. V nasprotju s tem, kar se zdi in predpostavlja, saj se hendikep in drugačnost prav izključuje iz politike in političnega.

Potopljena sem bila v sistem, katerega sem hotela spoznati delovanje, vzvode in mehanizme, da bi se lahko iz tega sistema osvobodila in izstopila, ne pristajala več na igre vlog. Dialektiko gospodarja in hlapca je bilo treba redefinirati. Sprva je bil to zgolj zaprt sistem institucije, kasneje sem začela odkrivati kompleksnost družbe. Predvsem pa so me zanimali vzvodi in povezave med osebnim in političnim.

Gre za to, kako je sploh možno in mogoče znotraj zaprtih sistemov enoumja, ki se lahko manifestira tudi kot ideologija »multikulturnosti«, kjer je drugačnost celo predpisana in zapovedana, ohraniti Drugačnost in jo kot tako tudi afirmirati ter na njej vztrajati. Ideologija multikulturnosti pa seveda deluje prav v nasprotni smeri, v smeri izničenja drugačnosti in drugačnih, v poenotenju drugačnosti, kar je že samo po sebi protislovje. Deluje v izničenju njihovih posebnosti in partikularnosti, hoče jih združiti in s tem razvrednotiti prav v njihovem drugem in drugačnem bistvu. V multikulturnosti se brišejo in zamegljujejo razlike, se reducirajo posebnosti. Drugačnost se skuša asimilirati in integrirati v splošnost. Le te kategorije pa določajo gospodarja. Logika totalitarizma, humanizma in pastorale je očitna in občutna. Za vse tiste, ki nočemo biti del velikega imperija, občestva in harmonije. Nočemo, da nas predelujejo, posrkajo in konzervirajo v celofan za dolgotrajno obstojnost.

Vse bolj sem začela dobivati uvid in vpogled v odnose in razmerja, ki nas držijo prikovane ter ujete v določeno dinamiko moči, kjer se nam zdi kot, da nimamo izhoda. Kjer imamo skoraj že občutek, da nam ne preostaja nič drugega, kot da se vdamo v vloge, ki so jih nam namenili, da se vdamo postopkom, mašinariji in podležemo diskurzom oblasti, da se preprosto predamo in postanemo objekt. Hkrati pa vemo, da vdaja in predaja tem politikam, postopkom in praksam, pomeni zanikanje življenja in vsega za kar se sploh zdi smiselno in vredno živeti ter se boriti.

Kako sploh lahko ponovno in pravzaprav tako hitro iz enega enoumja, social-realističnega, zapademo, preskočimo, zablodimo v drugo enoumje, »evrofilije«, evroideolgije ali evrorežimu? Enoumje je v resnici po definiciji le eno, gre za različne pojavne vsebine, ki pa delujejo na istih principih dominacije in izključevanja. Še posebno, ko smo se v naših krajih nedolgo tega uprli in osvobodili enemu režimu in diktatu, ki ga takoj za tem zamenjamo z drugim?

Evropa se nam je prikazovala in kazala kot obljubljena dežela, kot edina možna in mogoča pot, kot najboljša skupna usoda prihodnosti. Zato smo se dolgo pripravljali, čakali, se učil, se preizkušali in dokazali vse dokler niso evro birokrati ocenili, da smo dovolj zreli, da smo dovolj dobro izpolnjevali pogoje in zahteve, lahko stopimo v ekskluzivni klub Evropejcev; takoj za ZDA. Paradoks, ki pri tem nastaja je vse bolj očiten; boj ko se poudarja drugačnost in različnost bolj nas silijo v enakost govora, misli dejanje standardi in poudarja direktive, uredbe in predpisi nas neusmiljeno zavezujejo in prisiljujejo k temu.

Zdi se, da so se v današnjem t.i. zahodnem svetu ljudje sprijaznili ali celo vdali nad močjo institucij, pogojno rečeno države, države, ki pa je vse bolj podrejena in v rokah EU elit in birokratske mašinarije, ki je dobesedno nepregledna in neobvladljiva. Navadili so se prenašati, dopuščati, tolerirati, odpuščati, vse kar se počne in izvaja tudi, ko je več kot očitno, da gre za bedarije in nesmisle. Spomnimo se le »pravila«, da morajo biti kumare ravne.

Državljanke in državljani, smo vse bolj nemočni pred ukrepi, ki se izvajajo za njih in v njihovem imenu; takšni so seveda argumenti, izgovori in opravičila, ki jih oblikovalci politik uporabijo, da naredijo to kar hočejo in se namenijo.

Sprašujemo se in poskušamo odgovoriti na to, kaj sploh so oblastna razmerja, narediti moramo vidno ravno to, kar je najbolj na vidiku, na očeh in zato tudi dojeto kot povsem samoumevno, naravno, logično ter neproblematično. Odkrivati to, kar je pravzaprav tako blizu nas, tako domače, tako otipljivo in poznano ter nenazadnje povezano z nami, da tega niti ne občutimo ali zaznamo kot problem, grožnjo in nevarnost.

Elena Pečarič