Komentar - Robert
Objavljeno v: vestni komentar
Vstopili smo v drugi adventni teden. Lahko opazujemo paradoks adventnega časa. Hitenje ljudi od trgovine do trgovine, razmišljanje o darilih… in na drugi strani želja po miru, po čutenju predprazničnega vzdušja. Ali me lahko vsa moja opravila vodijo k notranjemu miru? Naj nas v to razmišljanje popelje pravzaprav drugo pismo še nerojenega otroka.
Dragi prijatelj!
Teden je naokoli in ponovno sem se odločil, napisati ti nekaj vrstic. Slišal sem, da je navada med ljudmi, da se najprej vprašate – kako si? Upam, da si vredu in da že nestrpno pričakuješ moje rojstvo. Si sploh predstavljaš kakšen sem? Kako majhne so še moje roke, noge in glava? Ampak nekoč bom zrasel tako kot ti? Moje roke bodo lahko pomagale drugim, moji koraki bodo vodili k sočloveku, moj pogled bo pozoren na stisko ljudi in moja usta bodo oznanjala življenje? Prav tako si predstavljam tvoje roke, noge, tvoj pogled in tvoje besede? Bodi moj vzor in pokaži mi, da je ta svet lahko lep. Bodi tudi ti skupaj z menoj ustvarjalen in vsak dan naredi nekaj lepega s pomočjo tega kar si in kar imaš. Ne obupaj, če drugi ljudje okoli tebe niso takšni – tudi ti se lahko rodiš v vsak nov dan, ki ti je podarjen.
Mislim nate … ne pozabi tudi ti mene!
Nerojeni otrok
Zanimivo se mi zdi, kako nas lahko pravzaprav otroci spomnijo, da morajo naša dejanja imeti vsebino, ki gradi, da pravzaprav niso prazna dejanja, Ampak dejanja, ki nas napolnjujejo najprej nas in tudi ljudi okoli nas.
Naj bo to naša pot, ko prižigamo drugo adventno svečo.
Robert Friškovec
Nazaj na: Komentar - Robert
Social Web