Vrnite nam Janšo

Predsednik vlade je ponudil službo v svojem kabinetu Anžetu Logarju. Ob razkritju, da je nekdanji obrambni minister in sedanji minister za okolje Karel Erjavec zavajal glede Patrij, pa je povedal, da o tem ne bo sodil. Čas sprememb je končno prišel.

Potem, ko je bivšega direktorja Urada vlade za komuniciranje odpustil sekretar vlade, se je Pahor Logarju opravičil. Zgodila se je nedopustna poteza, ki je po mnenju predsednika vlade v popolnem nasprotju z obljubami o tem, da njegova vlada ne bo menjala uradnikov zaradi političnih razlogov. Pahor ima seveda prav. Logar je bil uradnik. In z mesta direktorja Urada vlade za komuniciranje ni odšel sporazumno. Dobil je ukaz, naj gre. Ukaz v stilu mnogih potez prejšnje vlade. In Pahor je s svojo gesto, ki je sledila, naredil razliko. Pahor torej samo izpolnjuje svoje obljube, zaradi katerih je, vsaj tako je prepričan, zmagal na volitvah. Pred volitvami je govoril o odgovornosti za spremembe. In zdaj se zdi, kot da bi morali to obljubo glede kadrov razumeti dobesedno kot obljubo, da sprememb ne bo. Zaenkrat to napovedujeta samo dva simbolna primera, ki sta se zgodila takoj na začetku mandata. Nadaljevanje bo najbrž kljub vsemu nekoliko drugačno.

V ozadju se že dogajajo, in se gotovo še bodo, kadrovske spremembe, ki ostajajo zaenkrat v senci. Gregor Virant je opozoril na nepotrebno zamenjavo sekretarja državnega zbora. Nasprotje je pomenljivo. Sekretar državnega zbora, katerega zamenjava je ostala skorajda neopažena, ni ostal v spominu po spornih potezah. Na drugi strani sta Rupel in Logar, za katere ima vlada več kot dovolj razlogov, da jima ne bi zagotovila zaposlitve. Logarjev primer je vzorčen. Kljub temu, da gre formalno za uradnika, nihče ne bi resno zameril vladi, če bi zamenjala šefa Urada za komuniciranje. Poleg tega se večina spomni njegovega najbolj odmevnega uspeha. Logarjevi napori, da bi bivša vlada in njen predsednik na Finskem pojasnila svoj pogled na afero Patria, je pripeljala do znamenite oddaje pri Mariji, ki je vladi vsekakor bolj škodila kot koristila. In že to je dovolj dober razlog, da si katerikoli predsednik vlade takšnega direktorja Urada za komuniciranje ne bi želel. Pahorjev stavek o tem, da želi dati možnost vsem, ki so najboljši, da gredo do zvezd, v tem kontekstu izzveni tragikomično. Kdo so ti, tako imenovani najboljši? Sta to Dimitrij Rupel in Anže Logar? Je to sprememba, ki so jo pričakovali tisti, ki so volili SD?

Nasproti Pahorjevi odločnosti pri zaposlovanju “najbolj sposobnih”, je bilo zanimivo opazovati njegovo zadržanost ob šokantni novici, ki jo je sporočila nova ministrica za obrambo Ljubica Jelušič. Zdaj je tudi uradno jasno, da je ministrstvo na čelu s Karlom Erjavcem lagalo in zavajalo domačo in mednarodno javnost ter zvezo NATO, ko je zagotavljalo, da imajo kupljeni oklepniki vso potrebno konfiguracijo za vzpostavitev obljubljenih bojnih enot. In kako je reagiral na to novico predsednik vlade? Nič. Povedal je nekaj o tem, da nikogar ne obtožuje. Ja, res je, spremembe so videti očitne. Stavim, da Janez Janša, če bi na volitvah dobil še en mandat, za zunanjega ministra ne bi vzel Dimitrija Rupla (kaj šele za svetovalca), da bi zamenjal Anžeta Logarja in da bi od Karla Erjavca, ob novici, da ne izpolnjujemo obljub do Nata, zahteval prevzem odgovornosti.

Jani Sever