Osebno je politično

Kako sem sploh prišla na idejo, da se ukvarjam s politiko, bolje rečeno z razmišljanjem o razsežnosti političnega delovanja? Življenje je že od vedno politično, drugačno kot politično tudi ne more biti, v kolikor razumemo politiko v svoji prvotni razsežnosti. Ni politike brez teles, ni politike kot skozi telesa in na telesih. Še več politika je sama forma telesa, gre skozi telo, se na njem izraža in kaže.

Pravzaprav retroaktivni pogled razkriva le kontingentno sosledje in logično nadaljevanje mojih razmišljanj in aktivizma. Že zelo zgodaj v svojem življenju sem na lastni koži in v vsakdanji praksi, seveda kot drugačna, kot bolna, kot invalidna…in druge oznake, ki sem jih priložnostno dobivala kot nalepke za patologijo mojega telesa, ne da bi se pravzaprav zavedala zakaj, začela reagirati, se zoperstavljati. Nekako sem občutila tisto kar sem kasneje odkrila kot slogan »osebno je politično«, ki so ga uporabljala tako feministična gibanja, gibanja homoseksualcev kakor tudi gibanja za neodvisno življenje hendikepiranih. Na nek način je postalo to moje izhodišče, način razmišljanja in perspektiva iz katere sem snovala analize in kritike ter refleksijo na dogajanja v družbi. Pri tem izhajam iz svojega telesa, iščem oporo, podporo, utemeljitev in moč v »svojem« hendikepu.

Dejansko je bilo moje telo, zaradi svoje »nenormalnosti«, dobesedno objekt v rokah raznih strokovnjakov, medicincev, psihologov, socialnih delavcev, terapevtov in prepuščeno na milost in nemilost njihovih diskurzov, obravnav ter sodb in obsodb. Bilo je polje sovpadanja in sinergije raznovrstnih politik; ekonomskih, kot socialnih in zdravstvenih. Za obstoj, preživetje, za lastno življenje se je bilo potrebno naučiti strategij, tehnik in veščin obrambe, odpora in vztrajnosti v njem, upora in boja.

Nikoli se nisem hotela namestiti na položaj, se vživeti v vlogo in pristati na mestu, ki so mi ga namenili oz. hoteli podeliti. Spretno sem se upirala poskusom razvrščanja in klasifikacije, čeprav so me dejansko znova razvrščali in klasificirali, mi podeljevali diagnoze in predpisovali prognoze, sem se vedno poskušala in nenazadnje tudi uspevala izmikati, jih preskočiti, jih zaobiti.

Represija, nasilje in oblast je pogosto imeli nasmešek in prijazen obraz, sladke, lepljive in hinavske besede ter grozljive in grozeče poglede, ki so ti dali vedeti, da te imajo v pasti, v oblasti in pod nadzorom. Da bom bolj ravna, da bom bolj zdrava in ker nisem mogla zbežati, ker nisem imela fizične moči, da bi jih odrivala stran, sem lahko uporabila le um in razum, filozofijo, psihoanalizo, teorijo hendikepa.

Seveda danes v institucijah ni nič drugače ali je celo še huje. Mehanizmi pastoralne oblasti so se namreč še bolj profilirali, sofisticirali in razpredli ter jih je zaradi tega težko zaznati, jih opredeliti kot nasilje ali represijo, saj so prežeti s psihološkimi, humanitarnimi in humanističnimi diskurzi. Utemeljujejo se v znanosti. Vse kar sem morala potrpeti, razumeti in sprejeti, se sprijazniti in sprejeti, vsa bolečina je bila za »moje« dobro in meni v prid. Odpor in upor je bil le znak moje nezmožnosti, da se sprijaznim z danostjo, z realnostjo z lastno omejitvijo in omejenostjo. Če ali ko, bi bila sposobna to sprejeti, bi se jim lahko mirno in varno prepustila. Raje kot to, bi se ubila, a že s tem bi jim dala potrditev ter nekakšno zadovoljstvo. Ne, potrebno je bilo vztrajati preživeti, živeti; po svoje in na svojem.

Bolje je izzivati smrt, da morda ohraniš, pridobiš in si nenazadnje prilastiš lastno življenja, ki so ti ga hoteli vzeti, zanikati, ga upravljati ter nadzorovati, kot pristati in obstati v vlogi žrtve, objekta skrbi, pomilovanja, usmiljenja, predmeta izživljanja raznih strokovnjakov in oblikovalcev politik. Tistih, ki si z raznimi postopki normalizacije, medikalizacije, rehabilitacije in psihologizacije osmišljajo svoje početje in hkrati vedno poskrbijo, da so ustvarjali in ohranjali pogoje lastne reprodukcije njihovega »neproduktivnega« početja. Neproduktivnega v smislu, da je bil neuspeh prav pogoj za njihov uspeh, nedokončan in spodletel namen, pogoj za ponovni začetek ali obnovitev nadaljevanja, zgrešen cilj, dokaz, da je s poskusi potrebno še nadaljevati ali jih celo intenzivirati. Spodletelost služi le za specializalizacijo, diverzifikacijo.

Mogoče lahko v teh zgodnjih bojih za preživetje in življenje iščem razloge za mojo občutljivost na neenakosti in diskriminacije v družbi. Seveda pa je tudi moja zaveza filozofskemu razmišljanju dodatna obveza in dolžnost, stvar etike, da sem kritična do razmer v družbi, ki nas hočejo podrejati, onesposabljati, nam odvzemati moč in sposobnost odločanja. Reagiram na tiste procese in ideološke prakse, ki nas hromijo, odvračajo ali poneumljajo, zato da se mimo nas lahko nemoteno izvaja oblast.

Tako sem se začela spraševati in razumeti zakaj se stvari dogajajo tako kot se, zakaj se drugim zdijo nekatere stvari tako naravne in samoumevne, sama pa jih doživljam, vidim, gledam in razumem povsem drugače; kot nasilje, kot trpljenje, kot izživljanje, kot nesmisel in absurd.

Elena Pečarič