Upor ljudstva v komunizmu

Med hojo po starem, po drugi svetovni vojni popolnoma obnovljenega, delu mesta Varšave, nas v oči zbode sijoč odsev veličastnega napisa: Semper invicta, always undefeated. Latinski napis s prostim angleškim prevodom referira na dve stvari, na mesto, ki je skozi stoletja, kljub konstantnim pritiskom tujih zavojevalcev, obstalo pokončno in preživelo ter na ljudstvo, ki se ni pustilo zatreti. Ne tujim in ne lastnim oblastnikom.

Minil je nekaj več kot teden dni, ko so Poljaki praznovali dan neodvisnosti. Poljaki v primerjavi z našim narodom, na ta veliki praznik podležejo splošni evforiji, pripravijo številne govore bolj ali manj znanih osebnosti, odmevne koncerte in veliko vojaško parado. Belo-rdeče zastave lahkotno plapolajo v vetru ali pa trdno vpete visijo ter s svojo barvitostjo razblinjajo monotonost sivine betonskih blokov stalinistične ere. Kontrast, ki ne opominja le na osvoboditev poljskega ljudstva izpod vajeti večno močnejših sosedov, temveč tudi na boj malega človeka izpod trdega primeža prejšnjega političnega sistema.

Bilo je sveže junijsko jutro leta 1956. Delavci železarne H. Ciegielski v Poznańu so se zbrali v centru mesta, ker so zahtevali spremembe in omilitev trdega režima. Kar je bilo sprva načrtovano kot manjše zborovanje, se je razvilo v množično demonstriranje pred stavbo Ministrstva za javno varnost (Ministerstwo Bezpieczeństwa Publicznego), ki je bilo središče tajne policije, živega sinonima splošne represije poljskega ljudstva. In kako ukrotiti civiliste, ki ne vejo kaj je dobro za njih? Nad njih poslati približno 10.000 oboroženih mož in okoli 400 tankov, kakopak. No, vsaj takšna je bila logika Centralnega komiteja Poljske komunistične partije in poljsko-sovjetskega generala Stanislava Gilyarovicha Poplavskyga, ki je načeloval krvavemu masakru. Morda za tiste čase niti ne toliko absurdna odločitev je prinesla dva rezultata, ki jih lahko zapišemo v besedi ali pa s števili. Prvi je prinesel 57 mrtvih (po nekaterih ocenah naj bi bilo mrtvih nekaj manj kot sto protestnikov) in 500 ranjenih. Drugi pa je predstavljal nekaj svežega vetra v trdovratnem političnem režimu – CK se je zavedal nujno potrebnih sprememb in ponovno postavil Władysława Gomułko na svoje čelo. Gomułka je obljubil liberalizacijo režima, odpravo stalinističnega modela komunizma in vsesplošno izboljšanje življenjskih razmer ljudstva, a na koncu storil bore malo. In čez nekaj več kot deset let je ponovno počilo…

Bilo je mrzlo januarsko jutro leta 1968. Gomułkova obljuba o liberalizaciji režima je dokončno zbledela. Mediji so ostali strogo nadzorovani pod nikoli spečim očesom partijskega aparata, vpliv političnega sistema na vsakdanje življenje ljudi je bil povečan in vsesplošna cenzura je narasla. Kot povod za, tokrat predvsem študentsko, vstajo je služila cenzura predstave v glavnem Varšavskem gledališču, ki je vsebovala nekaj, do sovjetske Rusije kritičnih elementov. Policija je napadla protestnike in jih 35 aretirala. Nasilni odziv je sprožil nove vale študentskih protestov v Wrocławu, Łódźu, Cracowu, Poznańu, Toruńu in Gdańsku. Študentje so ciljali visoko, a pristali nizko. Partija se tokrat ni dala.

Bilo je prekleto decembrsko dopoldne leta 1970. Dan se pripravljal na krvave dogodke, ki se bodo zapisali v zgodovino. Povod za stavke ni bilo le naveličanost obljub CK-ja o boljših časih ter predvsem vsesplošno zvišanje cen hrane za 17%. Predstavniki delavcev t.i. Leninove ladjedelnice v Gdansku, so zahtevali takojšni preklic zvišanja in normalizacijo cen ter odstranitev tistih, ki se nikakor niso hoteli umakniti z oblasti – in s tem predvsem apelirali na Gomułko. Ideje in klici po spremembah, so naslednji dan na ulice privabili tudi delavce drugih ladjedelnic in tovarn, ki so kmalu podlegli vsesplošni revolucionarni evforiji in v zrak vrgli stavbo CK. CK se ni dolgo obotavljal ter v boj s protestniki poslal 5.000 policistov in okoli 27.000 vojakov. Vsem enotam so odobrili uporabo strelnega orožja, ki ni dolgo ostalo hladno. V zgodnjih jutranjih urah, 16. decembra leta 1970, so vojaške sile sprožile prve strele na delavce, ki so se želeli vrniti na svoja delovna mesta. Rezultat številka ena v besedi? Devetintrideset mrtvih, nekaj več kot tisoč ranjenih in tri tisoč aretiranih. Rezultat številka dve? Gomułka izgubi oblast (na čelo CK-ja postavijo Edwarda Giereka) in normalizacija cen.

Ljudstvo, besno nad režimom, se odloči za spremembe. Junija 1976 protesti proti partijski logiki ekonomskega funkcioniranja države, avgusta štiri leta pozneje pa oblikovanje rojstvo t.i. Solidarnosti (Solidarność), prvega neodvisnega sindikata, ki je igral eno izmed ključnih vlog pri spremembi sistema. Več o tem kdaj drugič.

Ljudje so se na koncu osvobodili izpod spon trdega komunističnega režima, ki je venomer tiho opominjal, da se Poljaki po končani drugi svetovni vojni niso uspeli rešiti okupatorja. Ta se je le zamenjal. Čeprav poljski narod, po besedah glavnega urednika političnega tednika Warsaw Voice Andrzeja Jonasa, ni čisto šur, če je demokracija prava izbira, so trenutno nekako zadovoljni. Vendar bodite previdni – če ste morda veliki jugonostalgik in se boste kdaj potepali po Poljski, ljudi nikakor ne sprašujte »Še pomnite tovariši?«. Ljudje vam bodo namenili srepi pogled in vam tiho odgovorili: »Pomnimo.«.

Marko Orel