Vzhodni Evropejci

Evropa ni ena. Nekateri pravijo, da je Evrop toliko kot je evropskih držav. A brez naprezanja je mogoče videti tudi dve Evropi. Zahodno in vzhodno. Staro in novo, kot je temu rekel nekdanji francoski predsednik Chirac. Meja, za katero se je zdelo, da je vedno bolj zabrisana, je vendarle še vedno precej jasna.

Zdi se, da jo bo gospodarska kriza še bolj izostrila. Ne gre samo za ekonomske razlike, ki vzhod postavljajo v inferioren položaj. Gre za navade, za mentaliteto, za evropskost, ki jo definira zmožnost spoštovanja različnosti in skupnega življenja. Nacionalne napetosti med državami in notranja medetnična trenja so na vzhodu videti drugače. Čeprav to ne pomeni, da na zahodu ne obstajajo. Italija je, z zmanjševanjem pravic manjšin, lep primer. Vendar se zdi, da je na zahodu s temi strastmi manj težav, da so bolje regulirane in da imajo manjšo potencialno rušilno moč. In predvsem politika ter mediji takšne pojave na zahodu obravnavajo drugače kot na vzhodu.

Težava je v tem, da se stvari ne izboljšujejo. Vsaj videti ni, da bi se. Na severu Češke v mestu Litvinov so nasilniki skušali vdreti v romsko naselje v predmestju. Pohod na Rome je bil dobro organiziran. Madžari so zažigali slovaške zastave. Sicer se je to zgodilo na nogometni tekmi, ampak potem so bile blokirane ceste proti Slovaški, mladi pa so naokrog marširali v fašističnih uniformah. V Estoniji za Ruse še vedno vlada nekakšen apartheid. Na Hrvaškem je celo iz političnih vrhov slišati, da so odnosi med Srbijo in Hrvaško zaostreni skoraj tako kot med vojno. O vračanju Srbov se praktično ne govori več.

Primerov je seveda še precej več. Mednacionalne in medetnične napetosti in nestrpnosti, ki se hitro prevesijo celo v ne ravno prijateljske besede na uradni meddržavni ravni, niso izjeme. Tudi Hrvaška in Slovenija s svojo nesposobnostjo, da bi razrešili medsebojne probleme ali vsaj živeli z njimi brez pretiranih težav, sodita v to sliko. Vzhodna Evropa je na prvi pogled povsem drugačna od zahodne. Še več, zdi se, da je celo vedno bolj drugačna. Ali vsaj ne vedno manj. Napoved gospodarske krize, ki je vzhodno Evropo že prizadela huje kot zahodno in ki ji strokovnjaki napovedujejo še več težav, strahove pred radikalizacijo ljudstva seveda izjemno krepi.

Je Slovenija izjema? Oziroma ali se lahko izogne tovrstni radikalizaciji? Romsko vprašanje je Janševa vlada, kljub temu, da je minister Mate, v primeru Strojanovih, čustva nespretno zakuril, na koncu, ob pomoči praktično vseh političnih strank in pokojnega predsednika države, uspešno pomirila. Ampak izjava poslanca SDS Aleksandra Zorna, češ kaj pomenijo enake možnosti Romov v izobraževanju, ki so zapisane v programu novega šolskega ministra, ker te enake možnosti že imajo, govorijo, da SDS ni pozabila, da se stava na nestrpnost v opoziciji običajno izplača.

Podobno velja za vprašanje izbrisanih. SDS je to vprašanje med vladanjem postavila na led. Pripravila je osnutek ustavnega zakona, za katerega je bilo tudi največjim laikom jasno, da ponuja neustavne rešitve. In pri tem je ostalo. Zdaj, ko nova vlada napoveduje enostavno rešitev tega vprašanja po receptu ustavnega sodišča. Poslanec SDS Branko Grims spet pravi, da se tega vprašanja brez ustavnega zakona ne da rešiti, čeprav dobro ve, da to ne drži in da je ustavni zakon potreben samo v primeru, da želi vladajoča politika zaobiti odločbe ustavnega sodišča, s katerim se ne strinja.

Dobra volja vlade, da denimo Romom zagotovi enake možnosti izobraževanja in reši vprašanje izbrisanih, seveda pomeni veliko. A hkrati ostaja vprašanje, kaj bo ob teh potezah počela opozicija. Bo netila nestrpnost? Bo organizirala proteste? Evropska ljudska stranka je v svoji resoluciji Slovenijo pozvala naj bo bolj evropska. Pri tem je gotovo imela v mislih demokratično prakso zahodne Evrope.

Jani Sever