Komentar - Vida

Naše Združenje MOČ za zaščito otrok, ki ne morejo živeti pri starših, že četrto leto opozarja na resne sistemske in zakonske neurejenosti, predvsem na področju rejništva. Zadeve so zelo resne in občutljive, saj gre za ravnanje (odločanje) z otroki, ki nimajo drugih zakonitih zastopnikov ali skrbnikov, kakor starše, pri katerih ne morejo več živeti, ker ti zanje ne morejo, ne znajo ali nočejo ustrezno poskrbeti.
Z velikim in večletnim naporom (predvsem zaradi močnega nasprotovanja oblasti – no, tistih nekaj oseb, ki se predstavljajo kot ministrstvo in ki obvladujejo še centre za socialno delo) smo prišli do relevantnih podatkov, ki potrjujejo vse razloge za našo skrb.
Ob vsakokratnem opozarjanju in podajanju predlogov namreč vselej naletimo na samovšečni odnos resornega ministrstva, ki vsa naša prizadevanja arogantno in neargumentirano zavrne s praznimi besedami. Vedno znova zatrjujejo
da je sistem:
dober, sodoben, zakonit, učinkovit, vzgled tujini, podprt z doktrino in odličnim informacijskim sistemom ima izračune in ne potrebuje sprememb,
da so:
izvajalci v veliki večini »zadovoljni« (s tistimi pa, ki niso, da komunicirajo),
rejenci uspešni, starši večinoma revni in kar je še podobnih fraz.
Nobena pod naštetih trditev ne drži in nobena nima argumentov. V zadnjem letu smo se lotili pridobivanja relevantnih informacij na temo vsake od zgoraj postavljenih trditev. Vsi končni odgovori (vmes pa seveda veliko zavajanj) potrjujejo našo skrb, da je sistem potreben učinkovitejšega in transparentnega spremljanja, nadzora, evalvacij in zato temeljitih sprememb. Prevetritve skratka!
V ta namen že leta predlagamo ustanovitev medresorske komisije, ki bi na sistem pogledala skozi oči vseh pomembnih strok – ne samo sociale! Pri nastajanju sedanje ureditve je namreč slednja imela odločujočo in edino besedo. Ker pa gre pri izvajanju rejništva za dejavnost vzgoje in varstva in ne za socialno storitev, je po našem prepričanju socialna stroka le ena od strok, ki morajo in smejo povedati svoje.
Zadnji glas oblasti je bil, da bodo naše predloge in pobude proučili, ko se bodo za to odločili. Mi to sporočilo razumemo tako, da se bo proučevanje zgodilo, ko se bodo tako odločile »tri dame« zaposlene na MDDSZ.

Vida Berglez