Kadrovski umazani ples

Dolgo smo se zadrževali in zajemali sapo, opazovali ter se čudili nad tem, kako mandatar g. Borut Pahor izbira svojo vladno ekipo, da ne bi prehitro delali zaključkov in bili preveč kritični že na samem začetku. Sedaj pa je bilo časa več kot dovolj, saj se o kadrovskih zadevah govori več kot tri tedne in vse skupaj se že kaže kot golo kupčkanje; farsa. Kje je pri tem vsebina in tisto nenehno priseganje na strokovnost in konpetence?
 
Dolgo traja in se pogaja, zdaj s tem zdaj z onim. Vsak si nekaj želi in hoče, pričakuje in zahteva; če pa ne dobi je užaljen, razočaran ali pa kar grozi. Zdi se, da se v tem obdobju, ko se vlada šele vzpostavlja, kaže šibkost in dvoličnost tega kar ima nastati in se nam bo dogajalo. Pa kaj smo pričakovali, da bodo res v svojih manirah drugačni od prejšnje garniture?
 
»Gospod Pahor misli in si predstavlja, da je omikan a ni niti olikan,« mi je dejal prijatelj s katerim sva pomenkovala o politiki. Mislil je na dogajanja in peripetije, ki smo jih te dni poslušali glede pogajanj DESU in ministrskega mesta namenjenega g. Erjavcu. Gospod Pahor kot mandatar in torej z vso avtoriteto in odgovornostjo, ki pritiče takšnemu mestu, se pogaja in skoraj na koncu, ko g. Erjavcu odreče Ministrstvo za obrambo ter druga njemu zaželena t.i. državotvorna ministrstva mu ponudi Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve. Zakaj pa ne, to očitno ni tako pomembno. Pa naj ga ima in se že enkrat umiri, saj prav na tem področju se gospod Erjavec najbolj baha. Gospod Erjavec ni več dovolj dober za obrambo, kjer je naredil že dovolj škode, ni za Ministrstvo za notranje zadeve ali za pravosodje, bo pa dovolj dober za Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Nekam ga je vendarle treba postaviti, da bo kooperativen. No, pa je sam to mesto zavrnil in ga prepustil strankarskemu kolegu. Kako žaljivo in ponižujoče do delavcev, družin in socialnih primerov ali bolje, do vseh tistih, ki smo ciljne skupine. Tisti, ki na lastni koži občutimo realnost politike oz. mnogokrat prav v odsotnost in pomanjkanju le te.
 
Gospod Pahor, kam je izginila vaša kandidatka, ki ste jo predstavili v ekipi pred volitvami, Andreja Černak – Meglič, postala je poslanka, a o njej se nič ne sliši in ne vidi?
 
Zakaj ste jo umaknili iz kroga izbrancev, saj je vendar edina med predlaganimi imeni dejansko najbolje podkovana in strokovno usposobljena tako v teoriji kot praksi, in nenazadnje delo na ministrstvu dobro pozna?
 
Gospod Erjavec, se je te dni počutil zelo pomembnega pa je poskušal tudi preko tega kar zmore in zna. Novinarji so mu sledili, da bi le izvedeli katero ministrstvo si danes želi ali si ga je s Pahorjem izpogojeval. Tako celo skliče tiskovno konferenco na Brniku kjer izda, da ministrstvo že ima a ne pove katero. Pa recite, da to že ni noro; gre le za vprašanje kdo je bolj nor ali oni ali mi, ki jim dovolimo taka početja.
 
Potem pa, še mimogrede naletim na neposreden prenos 1. nujne seje Mandatno-volilne komisije, kjer se po hitrem postopku spreminja Zakon o poslancih. Vse to, da bi se g. Cvikju in morda še komu omogočilo nemoteno prehajanje iz funkcije poslanca, v funkcijo sekretarja vlade. Sedanja opozicija temu seveda nasprotuje, čeprav priznava, da je tudi sama uporabila iste trike, da bi si namestila »prave« ljudi na »prave« položaje. Takrat je temu ostro nasprotovala sedanja koalicija, ki dejansko prizna, da se naj tega ne bi počelo in da gre dejansko za političen zakon, ki morda sploh ne bo uporabljen in ne bo imel finančnih posledic, pa vendar… Sedanja opozicija očita sedanji koaliciji, da je uporabila iste argumente za zakon kot pred štirimi leti proti podobnim potezam tedanje vlade, torej sedanje opozicije. In kaj se je zgodilo z obljubami samo omejevanja in neljubimi potezami v škodo političnih elit? Na to se še spomnijo na krizo in neprimernost takšnih potez, itd.,itd. Skratka, še bi lahko nadaljevali, pa se nam upira, ker so varali oni, lahko varamo tudi mi. Ker ste si vi umazali roke, si lahko mi vsaj prste, prej ste vi nas, sedaj pa vam vračamo v rokavičkah, na naš način. »Kdor je brez greha, naj prvi vržen kamen«. Ker pa so grešniki vsi, nastradamo mi.

Elena Pečarič