Desusova moč

Karel Erjavec je šel na dopust. Potem se je vrnil. Demokratična stranka upokojencev je še enkrat razpravljala, kaj naj naredi. A stvari so bile jasne že prej. Poslanska skupina je bila ves čas odločena, da gre v vlado z Erjavcem ali brez njega.

Desus bo jutri podprl Boruta Pahorja kot mandatarja. Ne glede na to, ali bo Erjavec sprejel kakšno ministrsko mesto. Konec koncev bi glasovali za Pahorjevo vlado tudi v primeru, da Desus sploh ne bi imel zagotovljenega ministrskega mesta v novi vladi. Kaj torej še ostane Kalu Erjavcu? Najbolj enostavno bi bilo, da sprejme eno od ponujenih ministrskih mest. Druge možnosti so zanj vsaj precej bolj zapletene. Nenazadnje so poslanci Desusa s tem, ko so v pogajanjih stopili na Pahorjevo stran, že izrekli nekakšno nezaupnico predsedniku svoje stranke.

Erjavec lahko torej v primeru, da ne pristane na delo ministra, začne razmišljati tudi o tem, da kmalu ne bo več predsednik Desusa. Konec koncev ga že sedaj očitno ne jemljejo dovolj resno. Situacija v stranki je kaotična. Predsednik in poslanska skupina o sestavljanju vlade razmišljajo diametralno nasprotno, pogovarjali pa naj bi se predvsem preko tiskovnih konferenc in medijev. Poslanci Erjavcu vztrajno prigovarjajo, naj vendarle sprejme Pahorjevo ponudbo. Ker je to v skladu s politiko stranke in v njenem interesu. Erjavec pa to vztrajno zavrača.

Vprašanje za stranko je seveda, ali je popolno popuščanje mandatarju pri sestavljanju vlade res v  interesu Desusa. Ministrstvo za delo je manj prestižno od ministrstva za obrambo, ki ga je zase najprej zahteval Erjavec. Prav tako je precej manj izpostavljeno od ministrstev za notranje zadeve ali za pravosodje, ki ju je omenjal kasneje. Enako velja za ministrstvo za lokalno samoupravo. Vendar ne gre le za prestiž. Gre za to, katera ministrstva so Desusu sploh na voljo.

To, da Erjavcu ni dovoljeno razmišljati o obrambi, notranjih zadevah ali pravosodju, je potrditev, da afera Patria ne more iti mimo njega. In da ga bo bremenila vse do tedaj, dokler ne bo dokončno sodno razrešena. Pa še potem je morda ne bo povsem konec. Gre pač za politiko in politično odgovornost, ki je drugačna in predvsem precej manj rigidna kategorija od kazenske odgovornosti. Zanjo običajno velja pregovor, kjer je dim je tudi ogenj. Afera Patria je tudi dediščina Karla Erjavca.

Če bi dobil želeno ministrstvo, bi to pomenilo, da mu zaupajo novi koalicijski partnerji. Tako pa je mogoča celo interpretacija, da so zaupanje vanj izgubili tudi njegovi strankarski kolegi. Ob uspehu, ki ga je doživela stranka na volitvah, je to pravzaprav presenetljivo. A Erjavcu po volitvah nič ni šlo na roko. Ni bil izvoljen za poslanca. Poslanci Desusa niti pomislijo ne, da bi sedeli v opozicijskih klopeh. Njegove osebne kadrovske zahteve so bile sprejete kot izsiljevanje. Desusove zahteve po višjih pokojninah, pa so zaradi krize postale povsem nesprejemljive.

Erjavec je pred volitvami govoril o 1000 evrih. Po volitvah pa o tem, da praktično mora ostati obrambni minister. Zdaj je videti, kot da bo zaradi strategije, ki jo je izbral ostal povsem praznih rok. S poviševanjem pokojnin ne bo nič, lahko pa postane minister za delo v času povečevanja brezposelnosti. Ob tem je celo ministrstvo brez listnice za regionalni razvoj in lokalno samoupravo videti privlačno. Seveda Erjavec lahko tudi zavrne vse ponudbe. A kot predsednik stranke, ki ni poslanec ne minister, ne bo imel ravno opaznega dela.

No, Desusovci so videti mirni. Če bo treba, bodo Erjavca enostavno zamenjali. Za stranko je bil koristen kot človek, ki je uspel Desus pripeljati v desno vlado. Zdaj so razmere drugačne. Zdi se, da je Erjavec na to pozabil in da je zato precenil svoj vpliv. Desus je zaenkrat še vedno precej večji od svojih predsednikov.

Jani Sever