Komunisti proti SDS

SDS je morala s svoje spletne strani umakniti znamenito besedilo Maske padajo, komentar SDS na seznam povabljencev predsednika republike na večerjo v čast obiska britanske kraljice. Ukrep sodišča vsekakor odpira vprašanje svobode govora.

Maske padajo so nekakšna strankarska kolumna. Strankarski novinarski prispevek. Sicer nepodpisan in objavljen v uradnem glasilu SDS, ampak kljub vsemu upoštevanja vreden izdelek. Podpisan je pravzaprav kot uradno stališče SDS. Kar je povsem dovolj. Poleg tega pa ga odlikuje tudi prepoznaven stil stranke, ki je pretekla štiri leta vodila slovensko vlado.

Besedilo, ki je bilo spisano nekoliko satirično in v katerem so nekateri prepoznavali besedne zveze predsednika stranke, pa tudi njegovo ostrino ter celo njegove značilne politične poudarke, je bil izbrisan na zahtevo sodišča. Kdo je zahteval njegov umik, ni znano. A dosegel je gotovo prav nasproten učinek od želenega. Maske padajo bodo odslej samo še bolj znamenit prispevek.

V SDS so seveda zgroženi. Čeprav je v njihovem odgovoru mogoče razbrati, da razumejo, zakaj je sodišče ukrepalo tako kot je. Pravijo, da jih ukrep spominja na cenzuro iz 80-ih let prejšnjega stoletja, ko se ni smelo javno govoriti in pisati o uslužbencih in sodelavcih Udbe. Je torej sodišče ukrepalo zato, ker je bil v spornem besedilu, v tem kontekstu, omenjen svetovalec predsednika republike?

Maske namreč enega od predsednikovih svetovalcev obtožujejo, da je bil sodelavec Udbe. In to je to? No, to ni ravno vse, v Maskah v povezavi s to obtožbo najdemo še precej bolj ostre namige o tem, da naj bi prav ta predsednikov svetovalec sodeloval pri organiziranju afere Patria. Čeprav so insinuacije zapisane dovolj spretno, da bi jih težko predstavili kot inkriminirajoče.

Temu primerni so bili tudi odzivi na umaknjeni tekst takoj po njegovi objavi. Nihče se zaradi njega ni pretirano razburjal. Kljub precej razširjenemu prepričanju, da predsedniku republike z izborom povabljenih ni uspela ravno najbolj posrečena kombinacija. Konec koncev so ljudje zmerjanja o komunistih že navajeni. Za povrh pa se zmerjanje itak nikoli ni izkazalo za politično učinkovito.

Skratka, komentar SDS o povabljencih na večerjo s kraljico, ki je bil praktično pozabljen, se je z odlokom sodišča v velikem slogu vrnil na politično prizorišče. Kar seveda ne pomeni, da bo imela SDS od tega kakšno posebno korist. Ukrep sodišča jo namreč sili v obrambo radikalnih stališč, ki jo kaj lahko zapeljejo v še bolj poudarjeni radikalizem.

Hkrati pa politični teren, ki ga je s svojo odločitvijo pripravilo sodišče, vendarle predstavlja tudi plodno podlago za trditve, kakršno so zapisali v SDS: “Oblast tranzicijske levice, ki se nam obeta v prihodnjih letih, očitno s seboj, pod masko povezovalnosti in prijaznosti, prinaša stare vzorce totalitarnega represivnega ravnanja.” Ali imajo morda prav?

Vsekakor primer odpira vprašanje, kaj nam sporoča odlok sodišča. So si Maske res zaslužile prepoved? Ali ne bi mogli razžaljeni enostavno tožiti SDS za visoke denarne odškodnine? Kaj to pomeni za svobodo govora? Ali so Maske res najbolj radikalno presegle meje tistega, kar je še lahko zapisano? Je sodišče prepričano, da zapisano ni bilo resnično?

Razen obtoževanja o Udbovstvu, ki, mimogrede, za vse v Sloveniji sploh ni zmerljivka, so Maske predvsem mnenjski prispevek. Z njim se lahko strinjamo ali ne. O tem, kako žaljivi so lahko tudi nekateri najbolj brani slovenski kolumnisti, pa se je mogoče prepričati tako rekoč vsak teden.

Jani Sever