Postati slovenski novinar

Če ste si slučajno zaželeli delati v kakšnem slovenskem mediju oziroma sanjate o poklicu novinarja, naj vam niti na kraj pameti ne pride, da bi šli študirat na Fakulteto za družbene vede. Tam je bila namreč pred davnimi časi oblikovana katedra novinarstva, ki pa danes sprejema za slovenski medijski trg vse preveč študentov. Najbrž si prizadeva s številom študentov zvišati lastno veličino in ugled, a ne ravno uspešno. Toda v našem primeru to niti ni tako pomembno.

Življenjska resnica je, da slovenski uredniki raje vidijo, da k njim pridejo delat ljudje z nekim specifičnim znanjem in ob tem bolj ali manj funkcionalno pismeni. Ne pa ljudje, ki so nekaj let študirali nekaj, česar se pravzaprav ne da naštudirati, na koncu pa še na štiridesetih straneh diplomirali iz kake obskurne teme, kot je, recimo, »kako narediti intervju«.

Torej, pojdite raje študirat nekaj konkretnega, menda celo naravoslovnega. Kajti ko boste začeli delati kot novinar, boste ugotovili, da uredniki vaše prispevke objavljajo s takim obrazom, kot da bi vam delali uslugo. Uredniki, sploh pa lastniki medijev tako ali tako menijo, da je vaše delo za njihov medij čast, ki pa si jo še morate zaslužiti.

Tovrstno delo vam bo prinašalo tako malo denarja, da boste prvih nekaj let v novinarstvu obvezno potrebovali dodaten zaslužek. Pravzaprav osnovni zaslužek plus denar od novinarstva, ki ga boste zapravili za vse tiste kave, ki jih boste morali obvezno spiti, če boste delali v več službah …

Ko se boste ozirali po svojih novinarskih idolih, se boste spraševali, kako za vraga na začetku kariere niso umrli od lakote? A po vsej verjetnosti so bili zaposleni v starih socialističnih časih, ko še ni bilo študentskih servisov, avtorske agencije, statusa svobodnega novinarja in drugih bedarij, zaradi katerih lastniki medijev bogatijo, novinarji pa životarijo. Torej, ni bilo mehanizmov, zaradi katerih mediju ni treba zaposliti novinarja.

Razlika med zaposlenim in nezaposlenim novinarjem je približno taka kot med medvedom v živalskem vrtu in kosmatincem, prepuščenim na milost in nemilost divjine.

Zaposleni, torej »zoomedvedi«, dobivajo hrano za rešetkami ob uradnih urah, ni jim treba veliko dirjati naokrog zaradi preživetja. Na urednike in bralce, gledalce in poslušalce gledajo kot na publiko, ki gleda skozi rešetke v živalskem vrtu. Tam so in tam bodo, zakaj bi se morali pretegniti in nekaj narediti?

Medved v divjini, ko ni dobre letine oziroma ko je lačen, gre v naselja k ljudem. Nezaposleni novinar pa se prej ali slej vpraša, čemu ves njegov trud? Tisti, pametni se menda umaknejo v odnose z javnostmi, prav pride tudi kakšen praktičen poklic ali teta, ki lahko priskrbi udoben stolček v kaki brezvezni pisarni. Tisti, ki pa jim novinarstvo ni poklic, ampak diagnoza, vztrajajo. Ko so že čisto obupani, jih menda prav zares zaposlijo. Končno pridejo do takega socialnega varstva, kot ga ima povprečna slovenska čistilka: torej redna plača, socialno varstvo, delovna doba in ne nazadnje pravica do plačane bolniške.

Lahko ste srečni, končno ste pravi slovenski novinarji! Samo, kaj ko se boste kmalu zavedli, da ste v živalskem vrtu, v katerem boste le s težavo zamenjali kletko. Dva resna časopisa, dva tednika in nekaj televizijskih kanalov … plus kadrovske spremembe, ki jih prinesejo volitve … Toda to ni več tema tega prispevka oziroma težava slovenskih medijev, to je težava majhnosti Slovenije sploh.

Agata P.