Naj bo kralj al’ berač

Te dni se je v Sloveniji mudila kraljica Združenega kraljestva, Kanade, Avstralije, Nove Zelandije, Jamajke, Barbadosa in v tem stilu naprej še približno desetine drugih državic tako imenovanega Commonwealtha, kar je na sončni strani Alp, pričakovano, vzdignilo precej prahu. Dobro, v kontekstu svetovnega duha, ki sta ga oblikovali francoska revolucija, ko so na giljotino poslali tako imenovano plemstvo, in komunistična revolucija, ko so opravili še z buržoazijo s pretenzijami po »plemstvu«, se ljudje načeloma globoko v sebi zavedajo egalitarnosti človeške skupnosti, kjer nobeno človeško življenje ni inherentno več vredno od drugega, in vedo, da nam vsem pod kožo teče rdeča kri. Vsaj s tega vidika je kraljica seveda popoln zgodovinski anahronizem.

V fevdalnem svetu, katerega ostanek je, so bili ljudje samo s svojim rojstvom umeščeni v družbeno strukturo, v kateri ste lahko za napačen pogled plačali z glavo. Danes kraljica ne more več nikomur odrobiti glave, če jo ta narobe pogleda, v političnih zadevah pa mora poslušati svoje ministre. Nekoliko žalostno za »kraljico«, a vsi predpisi, kako jo ogovoriti, kakšne rokavičke si nadeti, na kakšen način se je dotakniti, ves ta ceremonial ni tam zato, ker je ona »kraljica«, pač pa jo, narobe, ravno ta ceremonial šele dela »kraljico«. Ni se je prepovedano dotikati zaradi njene inherentne »kraljevskosti«, pač pa je kraljica ravno zato, ker se je ne smemo dotikati. Ceremonial in funkcija ustvarjata njen status, a četudi kraljica danes zares ne »vlada«, pa ljudi ostanki fevdalizma (seveda znotraj demokratičnih ustrojev) še vedno fascinirajo z nekega pravljičnega vidika. V pravljicah vedno nastopajo kralji, princeske in čarovnice, ne pa recimo predsedniki republik, državni tožilci, vodje poslanskih skupin in kakšen novinar, ki bi na koncu končal na grmadi. Republikanstvo očitno ni pravljični material.

In tako se je tudi naši nesrečni Pepelki Sloveniji za eno noč iz umazanih delavskih oblačil uspelo preobuti v zlate čeveljce in se prestaviti v sanjski svet kraljevskega glamurja. Pravzaprav se je vsaj ob tisti znameniti večerji zazdelo, da si je kraljica poleg svojih šestnajstih držav prisvojila še Antarktiko, kjer zdaj okrog nje raca kopica osebkov iz rodu Sphenisciformes. Nekateri so se čudili, da je v Sloveniji menda zmanjkalo frakov; toda precej bolj nenavadno se zdi, da so v Sloveniji sploh na zalogi obleke, za katere v teh krajih že približno sto petdeset let nihče (razen filharmonikov) ni pomislil, da bi jih navesil nase. Pol leta so sestavljali tudi jedilnik, še sreča, da se jim na koncu ni kaj prismodilo. In nato pride najhujše; kdo je zraven in kdo ni. In v zadnjih dneh so v Sloveniji surle rasle kot gobe po dežju.

Vrhunska »buča« (da ostanemo pri analogiji s Pepelko) vsega tega medijskega pompa o kraljici, jedilnikih, garderobah in povabljencih, pa je seveda večna slovenska mantra o »prepoznavnosti«. Zdaj, ko nas je obiskalo Njeno veličanstvo britanska kraljica, zdaj nas bodo dokončno spoznali še tisti, ki nas po nekem nenavadnem naključju še niso.

Dogodkom v Sloveniji sledim iz precej oddaljenega Tokija, in hvala bogu za internet in slovenske medijske portale, saj v nasprotnem primeru verjetno tudi sam ne bi slišal za Slovenijo. Slovenci po malem postajamo obsedeni s »prepoznavnostjo« in neskončnimi debatami na to temo ob vsakem obisku pravljičnih ali manj pravljičnih osebnosti v naših krajih. In vsakič nam mediji, namesto brancina in glažka rujnega, s čimer se je pokrepčalo Njeno veličanstvo, v tolažbo postrežejo z malo porcijo nacionalnega ponosa, tako da nas prepričujejo, kako v tistem napetem trenutku cel svet kakor pribit bulji v televizor in se z zadržanim dihom sprašuje, zakaj Danilo Türk poleg Milana Cvikla na večerjo ni povabil tudi Branka Grimsa. Nekateri, se zdi, prav uživajo v samozaslepljevanju in četudi sami skoraj ničesar ne vedo o večjem delu sveta zunaj naših meja, vseeno hodijo naokrog z utvaro, da kogarkoli tam zunaj Slovenija dejansko zanima. Kakor da bi oni zares spremljali, kje se je kraljica potikala zadnjih šestdeset let in koliko držav je zaradi njenega dvodnevnega obiska postalo prepoznavnih. Koga slepijo?

Japonska je res daleč, a ko na podlagi vseh teh »promocij« vseeno samozavestno razglasite, da ste iz Slovenije, boste kljub temu najverjetneje v večini primerov pogovor morali nadaljevati nekako takole:

»Slovenija, saj veste, angleška kraljica je bila tam ta teden.«
»A tako?«
»Da, da, pa Bush pred nekaj meseci.«
»Kaj ne poveste! Saj sem že slišal, da, nekje v Evropi ste, kajne? Sovjetska zveza?«
»Ne, ne, bivša Jugoslavija.«
»A! Tito!«
»Da, da, tako je, no, potem smo se osamosvojili.«
»Aha, pa ste del EU?«
»Seveda smo, pa letos smo ji tako uspešno predsedovali!«
»Tega pa res nisem vedel!«
»Da, pa naš premier se je z vašim cesarjem dobil enkrat aprila tu v Tokiju.«
»Zanimivo.«

Kot rečeno, če bi spremljal le japonske medije, verjetno tudi sam ne bi vedel, da je Slovenija kadarkoli predsedovala EU, četudi se je iz domačih medijev dalo razbrati, da po tem veledogodku ni več Zemljana, ki ne bi vedel za Slovenijo. Kraljičin obisk? Niti vrstice. Vrh ZDA-EU v Sloveniji? Nekajvrstična notička na tretji strani. Srečanje Janeza Janše in japonskega cesarja? Sicer slika na prvi strani, a le v angleški izdaji The Japan Times, drugod morda kratka notička na tretji strani.

Ne, Slovenija na Japonskem in drugod po svetu ne bo postala »prepoznavna« zaradi obiskov kraljic in predsednikov, ki tako ali tako obiskujejo vse države, pač pa bi to lahko postala na drugačen način.

Prvič z aktivno promocijo dosežkov naših ljudi, torej s finančno pomočjo uspešnim znanstvenikom, umetnikom, športnikom in drugim ljudem, ki so v življenju kaj pomembnega dosegli. Zaenkrat v akademskem svetu na področju humanistike v najboljšem primeru ob omembi Slovenije dobite nazaj Žižka, njegove knjige, tudi v japonščini, pa lahko vedno najdete na policah tokijskih knjigarn. A zanima me, koliko zaslug ima pri tem slovenska država? Japonsko kulturno ministrstvo, denimo, objavlja spisek del, ki bi jih bilo dobro prevesti in če se založbe po svetu odločijo za dela iz tega spiska, dobijo subvencijo japonske vlade. Koliko tujih založb subvencionira slovenska vlada?

Na drugi strani pa bi naredili velik korak z aktivno politiko štipendiranja tujih študentov, ki sicer nimajo nobenega razloga, da bi prišli študirat na katero od slovenskih univerz. Japonska, za katero se zdi, da potrebuje nekoliko manj promocije kot Slovenija, vsako leto štipendira na desettisoče študentov, ki pridejo za leto ali več študirat sem. Eni ostanejo, drugi se z Japonsko naprej ukvarjajo v svoji domovini, tretji samo preživijo tu leto ali dve počitnic. A vsi so za Japonsko koristni; od tega da neposredno služijo njenemu gospodarstvu, do tega, da jo s svojim znanstvenim udejstvovanjem promovirajo v domovini, ali pa, nenazadnje, da le pripovedujejo zgodbe o lepih spominih na obdobje, ki so ga preživeli tu. Koliko študentov po svetu lahko pripoveduje o svojih študijskih spominih iz Slovenije?

Nič tako hudega ni, če nekaj naših politikov kakšen dan paradira naokrog v frakih. Visoki državniški obiski so pač del mednarodne politike, a ta neverjetni »Lady« sindrom našega novinarstva je že kratko malo ponižujoč. Morda bi bilo bolj smiselno, če bi mediji ob vsem svojem lamentiranju o slovenski (ne) prepoznavnosti, raje, kakor da komentirajo zadnji šnirnc na kraljičinih čevljih, pisali o tem, kako bi res lahko promovirali Slovenijo.

Promocija države je seveda koristna z mnogih vidikov, a kljub temu ne smemo pozabiti, da za razliko od dvodnevnega obiska in paradiranja kronanih glav po Prešernovem trgu, dosežki naših ljudi, ki bi jih lahko in morali predstaviti svetu, niso zgolj dobra promocija države, pač pa so predvsem dokaz, da se tudi v Sloveniji najdejo ljudje, ki so sposobni svetovnih dosežkov na kateremkoli področju, dokaz, da tudi Slovenija premore velike ljudi. Ni treba biti kralj; svetu lahko zapustite mnogo več, četudi umrete kot berač.

Mojega soseda in prijatelja iz Izraela prav nič ne briga, da se je v Sloveniji te dni mudila britanska kraljica, mi je pa po tem, ko je v angleškem prevodu prebral Bartolovega Alamuta, rekel, da je to ena najboljših knjig, kar jih je v življenju bral. Še enkrat premislimo, kaj nas lahko zares promovira po svetu. Namreč, le s promocijo ljudi in njihovih dosežkov lahko upamo, da bo, ko bodo ob naslednjem državniškem obisku pred japonskim parlamentom spet kakšen dan vihrale slovenske zastave, kdo od mimoidočih celo vedel, kateri državi pripadajo.

Luka Culiberg