Komentar - Marko

Za začetek naj povem, da sem med ekonomsko najmanj izobraženimi ljudmi v Sloveniji, kljub vsemu pa ne morem mimo podatka, ki sem ga zasledil na nekem blogu nekaj dni nazaj - Slovenija je po Forbesu najbolj obdavčena država na svetu! (Če seveda izpustimo razne majstre, ki računajo na roko in ne odvajajo davkov.) Podatek mi ni bil najbolj všeč, ampak: “klinc”, sem si rekel, saj ne živimo tako slabo.
Nato sem zvečer ujel na televiziji debato o tem, kako pokojninska blagajna ne bo zdržala in kako bi morali davke še nekoliko zvišati.
V tem momentu se mi je pa nekoliko dvignil tlak, spadam namreč v tisto generacijo, ki ji grozi, da pokojnine ne bo imela, če si je ne bo priskrbela sama - pa še v tem primeru ni vse “zihr”.
Razumem, da se zdaj množično upokojuje “baby boom” generacija, ki jo je za kakšno tretjino več kot nas, njihovih potomcev, ampak ne razumem, kako pri vseh teh pobranih davkih - potrebuje država še več?!
Saj je vsaka stvar obdavčena najmanj dvakrat - prvič pri plači, honorarju ali študentski napotnici, drugič pa ko določeno stvar kupimo. Pri tem, da je recimo kruh obdavčen približno miljardokrat - kmet plača davek, ko proda pšenico, mlin plača davek, ko plača mlinarja, ko zmleto pšenico proda pekarni in ko plača porabljeno elektriko, pekarna plača peka, elektriko, po možnosti najemnino za prostore, davek na prodajo trgovini, kjer se davek ponovno pobere, ko kupec, ki je plačal davek na dohodek plača svoj košček kruha.
Mene kot laika na ekonomskem področju zanima predvsem eno - kako je mogoče, da pri vseh teh pobranih davkih ni dovolj denarja za penzije. A se hecate?!
Denar je. Mora biti. Vendar odteka drugam. Razumem gradnjo avtocest, razumem plačevanje tovarišev miličnikov in ostalega uradnega osebja, ampak - Patrie, sistem Roland, 255.000 evrov za davčno svetovanje pri polaganju kablov v Pediatrični kliniki? Ne me fukat!
Se vnaprej opravičujem, ker bom malo patetičen - ampak če hočemo v naši dražavi vzpostaviti blaginjo, moramo z denarjem ravnati malo bolj odgovorno, poskrbeti moramo za ljudi - kakovost življenja je tisto, kar državo naredi boljšo ali slabšo, ne pa neki zastareli oborožitveni sistemi ali umetni otoki.

Marko Bratuš