Korupcija, mehki trebuh demokracije

Moja nočna mora pred volitvami je bila takale: Zmagajo tile, ki vse na tem svetu, predvsem pa vse, kar jim očitajo ustanove pravne države, civilna družba, mediji in državljani, razlagajo z zarotami. Razvpito finsko oddajo je zrežiral Kučan. Policijsko preiskavo Patrie na Finskem je sprožil in vodi General Electrics (v sodelovanju s Kučanovo Sistemsko tehniko) . Protest novinarjev je na ukaz kontinuitete organiziral Kučanov Zgaga. Kritični filmarji so tisti Kučanovi odstavljeni od korit. »Pošteni« so lojalni. Delo ureja Kučanov Boško Šrot. Dnevnik ureja Kučanov Bojan Petan. POP TV ureja neki drugi divji tajkun, ki noče razumeti, da lastniki vedno odločajo o programu. Američani so lastniki in bi torej morali voditi program POP TV. Ker so pomladniki poslušni Bushu, bi POP TV zato moral biti lojalen pomladnikom. Pa ni. Revija Demokracija je ogorčena. Vsi skupaj so se seveda zarotili proti Janezu Janši, našemu najbolj pokončnemu in najbolj napadanemu borcu za svobodo in pravice podeželja in malih ljudi, bojevniku proti velikim mestom, tajkunom, medijem in njihovim finskim zaveznikom.

Mora se je nadaljevala z SDS, ki po dobljenih volitvah to podobo sveta kot zarote utrjuje z državno, čedalje bolj strankarsko televizijo in državnimi brezplačniki za podeželje in mesto, skupaj z vse bolj cerkvenimi vrtci in zasebnimi šolami. Privatizirano visoko šolstvo producira »uravnotežene«, mnenjske voditelje, ki nastopajo v državnih medijih in utrjujejo ideologijo leve zarote. Vse več ljudi je odvisnih od cerkvenega, pretežno medijskega kapitala, ki uveljavlja načelo, da lastnik diktira vsebino. Po modelu, ki ga je razvil Igor Prodnik na filmskem področju, si kontrolo nad vsem javnim denarjem zagotovijo zdrave sile, ki poskrbijo, da so izolirani vsi, ki se upirajo, vsi prilagodljivi, ki počasi prerastejo v večino, pa postanejo gmotno odvisni o šefa. Šef in njegovi pomočniki si prisvajajo vse zasluge za to, da ljudje preživijo, v posledično čedalje manj učinkovitem gospodarstvu. Če se pojavijo težave, denimo z inflacijo, se zažene gonja proti kontinuitetnim trgovcem in tajkunom, parazitom, umetnikom, ciganom in intelektualcem, proti komurkoli pač, ki se pokaže primeren za krivca. Kaj če bi po ponovljenem mandatu prejšnje vlade postal proces utrjevanja populizma ireverzibilen? Ta proces ima namreč vgrajen peklenski mehanizem samouresničevanja teorije zarote. Zaradi odpovedovanja pravne države in nadzornih inštitucij se svet kot zarota uresničuje, potrjuje se v vsakdanji izkušnji ljudi. Vse manj je resnice in pravice vse več samovoljnih interesov. Slovenija bi se priključila Berlusconijevi Italiji in balkanskim državam, in to trajno. Zemljepisna je to logično. Ob Italiji se je tudi Avstriji zibelka in obljubljena dežela populizma. Na Madžarskem in Hrvaškem ni nič bolje.

Pri tem mi sploh ne gre za levico ali desnico. Nimam svetih ideoloških načel. Želim si pragmatično, učinkovito, pravično, humano, demokratično in liberalno družbo. »Liberalno« tukaj ne pomeni ekonomske ali politične doktrine ampak čimbolj svobodnega in avtonomnega posameznika. Čim manj podložnega posvetnim ali duhovnim oblastem. Oblasti tako ni, ampak je država kot servis državljanom.

Ali je mogoče, da smo dejansko bili zelo blizu »melt downu« učinkovitega demokratičnega sistema? Odgovor ponuja Afera Patrija. Ne zaradi korupcije in zapravljenega davkoplačevalskega denarja, pomembna je zaradi tistega, kar nam sporoča o nas samih. Svet kot zarota, posledični cinizem, politični oportunizem in pasivnost so odvisni od trdnosti naših vrednot. V svetu zarot ni prostora za človekovo svobodo, za načelnost, za prav in narobe, za demokratično in zakonito odločanje, ker odločajo vedno drugje in mi ostanemo posledično brez moči. Svet se vrti, mediji pišejo, sodniki razsojajo in vlade vladajo v skladu z interesi različnih centrov moči, cerkvenih, gospodarskih in političnih in ne v skladu z načeli in našo participacijo v demokratičnem procesu. Največ kar lahko naredi posameznik za svoje interese je to, da se pridruži čim močnejšemu klanu.

Slovenija je očitno prepredena s korupcijo, mehko, predmafijsko, klanovsko korupcijo, tako levo kot desno, in to do te mere, da nikakor ne moremo dojeti Fincev. Cinizem in relativiziranje morale smo si pridelali v naši totalitarni preteklosti, rdeči, še prej v Aleksandrovi, čaršijski, in oni v K.u.K. Z razumevanjem Fincev namreč nima problema samo Janša, ki se je pri tem precej komično izgovarjal na jezikovne težave.

Res gre za jezik ampak za jezik vrednot. Na finskem avtonomija medijev pomeni avtonomijo medijev, nezakonito poslovanje je nezakonito, tudi če gre za pomembno lastno multinacionalko in če je blizu provizijam, ki so lahko tudi zakonite. Pri nas, kod da ne moremo verjeti, da je neka družba lahko poštena. Da je novinarjeva dolžnost resnica, ne glede na gospodarja, ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno televizijo. Avtor Resnice o Patriji je bil z javne, Janševa Maria, z nič manj »resnice« pa s komercialne televizije. Na Finskem so ministri, če jih ujamejo na najmanši laži, odstopljeni. Ko je švedska ministrica morda pomotoma kupila dvoje hlačk s službeno kreditno kartico je morala odstopiti. Tega povprečni Slovenci, namazani z vsemi balkanskimi zarotniškimi žavbami, preprosto ne moremo dojeti. Zato lahko nekateri prepričujejo javnost, da Kučan s pomočjo mreže socialistične (socialdemokratske) internacionale vodi finsko javno televizijo!

Ni nam treba čakati razpleta afere Patrija - razplet bo zagotovo prišel. Že prej bi se morali resno zamisliti nad lastno podobo, ki nam jo je razkrila ta afera. In ukrepati. Sicer bomo čez štiri leta ponovno trepetali za pravno državo, neodvisne medije, civilno družbo in demokracijo. Saj menda ni težko razumeti sporočila, ki so nam ga poslali iz Finske: »Dobrodošla v Evropi, Slovenija!«

Igor Koršič