Kaj pa kosilo za reveže?

Ko sem tistega deževnega oktobra po dolgem času skočila domov, tja kjer sem nekoč pasla krave in skromno gor rasla, sem po mnogih letih zopet zabredla v koruzno polje. Trdikavi storži, ki so v neskončnem polju bodli telo in hripavo kričali, naj jih vendar že porežejo (stebla prav niso bila več podobna sebi in sredi polja ni več dišalo po sočni koruzi) so malomarno viseli z dvometrskega steblovja in rahlo je rosilo. Bilo je edino koruzno polje daleč naokoli, iz katerega še niso zijali porezani špički, po katerih je tako noro skakljati z debelimi podplati.

Po slabem kilometru in na čisto drugem koncu polja sem srečno (brez bližnjega srečanja z merjascem ali lisice) izstopila. Polna posušenih koruznih laskov, pajčevine in neznanih visečih predmetov.

Proti meni je hodila drobna in sključena moška postava, ki je na na daleč nisem prepoznala. A izdala ga je hoja.

Pavleta nisem videla že več kot deset let. Kdove, kaj vse se je v tem času zgodilo.
Okoli sedemdeset jih mora šteti, pred leti mu je zgorelo vse - žena, otroci in vse, kar je tisti hip imel. In on je bil takrat ravno v Nemčiji, na furi. Tovornjaka je vozil.

“O, glej jo, glej, Lenartova…Pa sej te sploh ne prepoznam!”

Tudi on je bil neprepoznaven. Leta so se mu bridko zarisala v obraz in prevelika zguljena jakna ga je naredila še bolj majhnega in drobnega. Potegnil je dolg dim in frcnil cigareto v travo. Potem mi je skoraj v eni sapi povedal svojo žalostno zgodbo.

Na Pohorskem dvoru se je zdravil, preveč alkohola je popil v življenju. Tista nesreča ga je skoraj pokopala. Zavarovalnica mu ni izplačala skoraj nič. Zgorelo mu je vse. Na parceli je postavil majhno barako, skoraj ves denar zapil, potem pa se je poskusil obesiti. Sosed ga je prehitro snel z vrvi in odpeljali so ga v prisilnem jopiču.

Zdaj se je vrnil. Invalidska penzija je grozljivo majhna, noče pa povedati kolikšna. Sram ga je, pravi. Z rokami v žepu nemirno stopiclja z ene noge na drugo.

“Dobro, da mi sosedi dajo za jest in pit…pa za silo so mi dali eno sobico tam v ta stari bajti. Ampak, to ni življenje. Nikogar nimam, v dom pa ne morem, nimam dnarja…”

Oba molčiva. Za trenutek pomislim.

Veliko takih zgodb poznam. Tudi iz ljubljanskih ulic. Živijo na ali pod pragom revščine, skrivajo se pred svetom in iz meseca v mesec kopičijo neplačane račune. Ko se dolg nakopiči, se pač znajdeš na cesti, brez strehe nad glavo. Enim vzamejo stanovanje, druge izselijo iz podnajemniškega. In ker nisi sposoben poskrbeti za mladoletne otroke, ti vzamejo še skrbništvo. Mnogi se potem preprosto ubijejo. V naši vasi se, denimo, skoraj vsako leto kdo obesi.

“Pa ti, si se preselila v Ljubljano? Sem slišal…” (in nadaljuje, a ga nekako ne slišim več).

Ah, Pavle. Kaj naj ti rečem? Nisem rasla v izobilju, starši mi ne morejo kupiti stanovanja, svoj denar služim od šestnajstega leta in nisem redno zaposlena. In verjemi, vem, kaj je revščina.

Najhuje je, da vsak dan srečujem ljudi, ki si revščine v praksi niti približno ne predstavljajo. Ljudi, ki si bodo pred reveži vedno zatiskali oči.

Mladeniče, ki so jih starši vzgojili v snobe, mladenke, ki vihajo nosove nad pošvedranimi čevlji sošolke s faksa. Slovence, ki bedo opazujejo z varne distance. In se tu in tam udeležijo kakšne dobrodelne prireditve, kjer se dobro je in pije.

Objela sem ga, preden sva se poslovila in tiho odkorakala proti domu. V posušeno koruzno polje nisem zakorakala, prav zagravžalo se mi je. In z njim vsi tisti lokalni mogotci, ki posedujejo vse te kilometre zanemarjene njive. Ograjujejo gozdove in vanje naseljujejo divjad, preprodajajo orožje in avstrijskim turistom strežejo divjačinske specialitete. Njihovi otroci sosedove zmerjajo z razcapanci in klošarji, ker vsake toliko zabredejo v koruzo in si v neskončnem polju naberejo mladih koruznih storžev, da bodo za zajtrk, kosilo in večerjo.

Pavleta po tistem nisem več videla. Pred kratkim je umrl zaradi raka. Prepozno so ga odkrili, zdravniki ga niso jemali resno. Ni bil eden Tistih. Bil je pač eden iz množice Slovencev, ki so jih ubile čakalne vrste.

Žalostna sem. Reveži umirajo v tišini, brez hrupa in pompa. Brez vez in poznanstev, brez čudežnih debelih kuvert, brez smisla.

Draga gospa Kraljica, Vaše visočanstvo, zakaj ne povabite na kosilo vsaj za en ducat podhranjenih slovenskih otrok, preostanek obilnega kosila pa lahko odnesete Kraljem ulice. Prepričana sem, da Vam ne bo padla krona z glave.

Katja Lenart