Rupel pisal Türku

Pišem Vam kot predsedniku, vendar tudi kot nekdanjemu veleposlaniku in diplomatu. Leta 1992, ko ste bili imenovani za veleposlanika pri Združenih narodih, je bil čas Demosove vlade, v kateri sem bil zunanji minister. V New Yorku ste zastopali Slovenijo več kot sedem let. Kot diplomat se zavedate pomena zunanje politike in diplomacije za državo, njen ugled in položaj v mednarodni skupnosti. Poznate tudi moj prispevek pri ustanavljanju slovenske države in njene diplomacije. Znani so Vam dosežki slovenske zunanje politike pri vključevanju v evropske integracijske procese od osamosvojitve do predsedovanja Evropski uniji. Slovenija je v zadnjih letih doživljala vrhunce. Slovenska diplomacija in zunanja politika sta bili ves čas mandata odhajajoče vlade, od predsedovanja OVSE (2005) do predsedovanja EU (2008), v mednarodni skupnosti deležni mnogih pohval in priznanj. Navsezadnje je tudi obisk kraljice Združenega kraljestva, ki bo potekal te dni, rezultat prizadevanj slovenske diplomacije. Njeni dosežki so znani in nesporni ne le zaradi formalnih funkcij, ki smo jih prevzemali posamezniki, ampak tudi iz vsebinskih razlogov: Slovenija je vodila vrhunske sestanke in svetovna srečanja EU z Indijo, Izraelom, Japonsko, Kitajsko, Rusko federacijo, Ukrajino, ZDA in drugimi državami; zastopala EU na sestankih G8, bližnjevzhodnega Kvarteta in Kontaktne skupine za Kosovo; prispevala k napredku na Zahodnem Balkanu, k boljšemu mednarodnemu sporazumevanju (Blejski strateški forum, Center za evropsko prihodnost …), k višji ravni medkulturnega dialoga; postala je članica Sveta OZN za človekove pravice in dosegla napredek pri urejanju odnosov s Hrvaško (izogibanje incidentom in določitev presečnega datuma 25. junij 1991, začetek delovanja komisij za mejo, recipročna možnost nakupa nepremičnin, opustitev ZERC …).

Naše današnje ravnanje mora biti v skladu s tem dobrim izročilom. Takšno ravnanje nam navsezadnje narekujejo tudi skrajno resne in napete mednarodne gospodarske razmere. Nedavni škandalozni izvoz pravnih in ideoloških konstruktov na Finsko, njihov naknadni uvoz v Slovenijo in uporaba mednarodnih povezav za predvolilno diskreditacijo strankarskih nasprotnikov naravnost kličejo k zbranemu in učinkovitemu delovanju na mednarodnem prizorišču. Kot veleposlanik poznate probleme, kot predsednik vseh Slovencev ste dolžni vplivati na konstruktivne rešitve brez dajanja prednosti takšni ali drugačni politični izbiri.

To pismo je pobuda in spodbuda za čim hitrejšo rešitev blokade, ki je nastala v zvezi s postavljanjem slovenskih veleposlanic/veleposlanikov. Zdaj je odgovornost na Vaši strani. Cela vrsta slovenskih veleposlaništev deluje zaradi blokade v pomanjkljivi in nezadostni sestavi, s tem pa nastaja škoda, ki lahko pokvari odlično podobo Slovenije, o kateri ste se v tem prvem letu svojega predsedniškega mandata prepričali tudi sami. Pri tem ste napovedali, da pred volitvami ne boste podpisali ukazov o postavitvi veleposlanikov – kar so nekateri razlagali, kot da želite postavljanje veleposlanikov prilagoditi volilnemu izidu. Predpostavljam, da se – v nasprotju s takšnimi razlagami – zavzemate za strokovno in poklicno diplomacijo, ki bi bila neodvisna od volilnih izidov ali celo dnevne politike.

V MZZ smo z veseljem odgovorili na nekaj pisem sodelavcev Vašega urada, ki jih je Ministrstvu za zunanje zadeve posredovala Vlada RS in ki postavljajo različna tehnično-formalna vprašanja. Kot smo povedali že večkrat, sta vlada in MZZ v odnosu do Vašega urada letos ravnala povsem enako kot vsa leta in pri obeh Vaših predhodnikih. Zapletov, kot so se pojavili letos, doslej še ni bilo.

Slišali smo opazke, da pred odločanjem na Vladi niste bili ustrezno – in celo, da sploh niste bili – informirani o kandidatih za veleposlanike. Te opazke so neupravičene in zavajajoče, saj sem Vam o kandidatih poročal v Vašem uradu že 9. maja 2008. Kot je navada v pretežni večini evropskih držav in je bilo doslej v navadi tudi pri nas, sem Vam imena kandidatov posredoval neformalno, vendar si je potek sestanka zapisala navzoča vodja Vašega kabineta. Na začetku junija in še vedno pred odločanjem Vlade o imenovanjih sem Vas v telefonskem pogovoru (ko sem se mudil v Evropskem parlamentu) seznanil z dokončnim seznamom kandidatov.

Slišali smo pripombe, da so v Vašem uradu – čeprav so od MZZ prejeli vse, kar so zahtevali – pričakovali podrobnejše podatke o prenehanju mandatov prejšnjim veleposlanikom. V zvezi s tem moram pojasniti, da zakon omejuje mandat veleposlanikov na štiri leta, razen v primerih, ko minister podaljša mandat na osnovi razlogov, ki jih prav tako določa zakon. Prenehanje zunanje službe in vrnitev v notranjo službo MZZ se urejata s pogodbami o zaposlitvi in z aneksi k tem pogodbam, kot to določa veljavni Zakon o javnih uslužbencih, k spoštovanju določb teh pogodb in aneksov pa pogodbene stranke zavezuje podpis teh aktov. Te pogodbe imajo mnoge finančne in praktične implikacije, predvsem pa določajo datum odhoda na mandat in vrnitve z njega. Veleposlaniki izročajo »ukaz« o odpoklicu predhodnika ob svojem ustoličenju (»predaji akreditivov«) neodvisno od fizičnega odhoda prejšnjega veleposlanika. V skladu z navedenimi praktičnimi in finančnimi okviri, ki zadevajo npr. zaposlitve in šolske obveznosti družinskih članov, so dosedanji slovenski veleposlaniki, ki se jim je iztekel mandat, večinoma že zapustili svoja mesta. Novih veleposlanikov, ki imajo prav tako družinske in druge praktične zadrege, pa, čeprav so s podelitvijo agremanov svoje strinjanje z njihovim imenovanjem potrdile že države sprejemnice, ne moremo poslati na njihova mesta.

V delu javnosti se ustvarja negativen vtis o diplomatskem poklicu. Upam, da se strinjate z mano, da medijsko in »plebiscitarno« odločanje o veleposlanikih ni primerno. O imenih kandidatov pred potrditvijo države sprejemnice sploh ne bi smeli govoriti. Predsednik republike ne more izbirati veleposlanikov, lahko pa umiri javno razpravo in opravi, kar mu nalagata Ustava in zakon. Predsednik republike lahko z javno besedo ustavi neutemeljene napade na diplomacijo in javno izrazi podporo demokratičnim procesom in strokovnim merilom pri izbiranju kandidatov za različne odgovorne položaje.

Kar zadeva izbiro veleposlanikov, je bila slovenska vlada – ki ji poteka mandat – izrazito zadržana. Ko je predsedovala EU, ni izvršila nobenega imenovanja, ampak je – da bi lahko v tem času delo na diplomatsko-konzularnih predstavništvih potekalo nemoteno in brez prekinitev – vsem podaljševala delo v zunanji službi. Tako se je zaradi relevantnih določb zakonov in podzakonskih aktov lotila imenovanj ob izteku predsedovanja, začenši z neformalnimi posveti s predsednikom republike. Ko ta vlada ne bi mogla odločati o kandidatih za veleposlanike, bi bila edina izjema v zgodovini slovenskih vlad. Dejstvo je, da je vse veleposlanike, ki so odšli s svojih položajev po predsedovanju, imenovala prejšnja vlada, ki jo je vodil Anton Rop.

Moje delo in moja zaposlitev v Ministrstvu za zunanje zadeve trajata več kot desetletje. Ob diplomatskem delu sem pogosto in v mnogih državah predaval in pisal o mednarodnih odnosih. Predaval sem na univerzah in inštitutih doma in v Avstriji, Belgiji, Franciji, Italiji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Rusiji, na Švedskem, v Veliki Britaniji, ZDA … Čeprav so me v zadnjih dneh v Sloveniji, ki ji predsedujete, pogosto osebno žalili in blatili, se to pismo ne nanaša na mojo osebo. O sebi sam ne želim razpravljati, o meni govorijo zgodovinski in drugi viri, ocene sodobnikov in kolegov, moje knjige. Sicer se ne branim argumentirane kritike. Nihče – pa naj bo minister ali predsednik – ne more uiti utemeljenim in argumentiranim sodbam. Zoper neresnico in diskvalifikacije, ki so dosegle celo zanikanje in prepoved poklica (Berufsverbot), bom bodisi doma bodisi v tujini uporabil vsa dosegljiva zakonita sredstva. Nimam posebnih ambicij ali zahtev in ne potegujem se za noben položaj, sem pa pripravljen – kot doslej in kot sem že večkrat prisegel pred Državnim zborom – delovati v korist države, ki sem jo pomagal ustanoviti.

S spoštovanjem!