Narobe svet

Oni dan sem se sprehajal v Ljubljani po sredi, pa ni bil četrtek, ko od zgoraj začujem nebeško melodijo, evropsko slavnico, odo veselju in radosti, himno evru in kapitalizmu, pesem bojno kontinenta našega. Da, Odo radosti po novem spuščajo zvonovi Magistrata (nekje iz te smeri), da zapolni še poslednji zvočni kotiček vsakdana, da modro-rumena pošastna ogaba iz zasede še enkrat useka proti samostojnemu Človeku in mu dopove: “Si le del velike Evropske Unije!” Seveda ob tem napadu izpusti širšo dimenzijo Sveta in šesto dimenzijo Notranjega vesolja, a kaj bi to.

Nič čudnega, ko pa so v Evropskem parlamentu take medijske in pablik rilejšn propagandne udarce ravnokar podkrepili z novim izglasovanjem himne, zastave, gesla in državnega praznika Evropske unije. Akoravno so se še donedavna zaklinjali, da Lizbonska pogodba nikakor ni podobna Ustavi EU, saj so iz nje odstranili ravno taiste akcijske figurice - himno, zastavo, geslo in državni praznik. Če še niste dojeli - ti, ki jim najbolj zaupate, vam niso povedali, da bo odslej potrebno v javnosti igrati zvestobo Odi radosti in ne več Zdravici.

Bi lahko Borut Pahor kot PEPE (poslovenjen MEP; Member of EU Parliament - Poslanec Eu ParlamEnta) in verjetni predsednik prihajajoče Vlade rekel kakšno o tem glasovanju? Kako so se odrezali drugi “slovenski” EU poslanci? Je kdo glasoval v smeri zaščite Zdravice? In potem se govori o “Evropi” (novi PR evfemizem za Evropsko unijo) kot o demokraciji, pa še tega ne vemo, katero himno svirati in katero zastavo izobešati. Zaenkrat najraje kar obe, ali pa še tretjo, lokalno zraven, morda čez čas izobesimo še NATO zastavico, da bodo mogli sovragi bolje meriti, ko pride čas za poravnavanje računov za Irak, Afganistan, morda Iran.

Mimogrede, ste opazili, da so mediji vmes Lizbonsko pogodbo že preimenovali v “reformno pogodbo EU”? Ha, ha. Saj veste - reforme so potrebne, takšne in drugačne, predvsem za site in manj za lačne.

Kakorkoli že, v Sloveniji bo kmalu brbotalo. Pa ne zaradi revolucije in Patrij na domačih ulicah. Lizbonska pogodba je pred Ustavnimi sodniki. Novica, ki bi - če ne bi živeli v medijski cenzuri - hitro zaobšla svet in Slovenijo spet postavila v središče evropskega in svetovnega dogajanja. Ali bo referendum, kot je bil na Irskem, ali ga ne bo? Bodo smeli Hervardi zbirati 40.000 podpisov? Kako jih bodo zbirali? Na upravnih enotah - tako kot to določa ponovno protiustavni ZRLI - ali kar “na ulici”, saj je to edini normalen in demokratičen način zbiranja podpisov. In še kar nekaj je teh narobnosti, ki jih posameznik ne more več sproti odmetavati iz svoje medijsko prestreljene glavice.

Ženske pravijo, da bi rade v politiko - pa je niso vredne. Vsaj glede na moje izkušnje ne. Bom rekel samo Nova stranka, leto 2002, in s tem povedal marsikaj. Kot to, da živi Slovenija v večletnem časovnem zasuku, pa ni videti, da bi se zaostanek zmanjševal. Skoraj nobena ni pripravljena na daljše mučno učno obdobje, ker vsaka želi, pričakuje in izsili svojo “varnost” vnaprej, si je ne pribori zasluženo. Prav tako skoraj nobena ni sposobna družbene senzibilnosti, s katero bi lahko opazila, da je pri sprejemanju določene odločitve vedno nekdo prikrajšan in da je potrebno poskrbeti tudi za drugo plat medalje. No, s tem ne mislim, da obstajajo moški v sedanji slovenski politiki, ki so tega sposobni, pa vendarle. Najbolj jasen primer tega, da družba ne pridobi ničesar, če se v politiko pririnejo bitja z genetskim zapisom ženske, pa niso človeško-družbeno razgledane, je Katarina Kresal, vendar njej podobnih primerov ni malo. Nevladne organizacije - pretežno podaljšana PR roka vladne politike - kar kipijo od “aktivistk” in “stRokovnjačk”.

Kot je Mona Sahlin primer odvečnosti žensk v politiki na Švedskem, saj je pripravljena ob švedskem sprejemanju proti-demokratične Lizbonske pogodbe (preimenovane EU ustave, 20. november letos) izdati naravne zaveznike socialnih demokratov - sindikate - pri čemer se druži z naj-lažnivo (saj dela v vrhu EU PR-ja) politično kolegico Margareto Wallström. Kot srečni gospodinji po celodnevnih nakupih. Sindikati (beri: tisti, ki delajo) se še vedno borijo proti logiki EU, ki svojo politiko v praksi izvaja preko sodb Evropskega sodišča, kot so primeri Laval(Vaxholm), Viking in Rüffert. Pravo v službi politike.

Narobe svet je to, da je šla SFR JOT v franže zaradi 20 milijard dolarjev dolga, sedaj pa svetovni bankirji dobijo plačilo vsaj 1000 dolarjev od vsakega prebivalca tega planeta za krizo, ki so jo sami tlakovali. Narobe svet je, dokler se večino časa pogovarjamo o napačnih stvareh. In Narobe svet bo vse dotlej, dokler ne bo postal Pravi. Pri čemer ste lahko del rešitve ali pa ostajate del problema.

Blaž Babič