Kdo bo vladal

Bo Borutu Pahorju uspelo, da bodo do nedelje zvečer bodoči koalicijski partnerji vsebinsko dogovorili koalicijsko pogodbo in določili, kdo bodo ministrice in ministri? Dileme so znane. Od njihove razrešitve bo odvisna podoba pa tudi delovanje vlade.

Pahor je že precej pred volitvami kot kadrovsko okrepitev pridobil Mitjo Gasparija. Gaspari je bil kot kandidat za predsednika republike in nekdanji Drnovškov minister do takrat vsekakor bližji LDS. Cena je bila napoved, da bo Gaspari v vladi SD, če bo do nje prišlo, postal podpredsednik, koordinator. Nekakšen nadminister brez listnice. Kar je bilo ob Gasparijevem “prestopu” koristno za SD, ki se je tako kadrovsko okrepila, je po zmagi postalo breme. Rešitev je prvi nakazal prav Gaspari, ki je povedal, da bo v vladi sicer res minister brez listnice, ki pa bo opravljal delo nekakšnega ministra za razvoj. Potrebno bi ga bilo samo še tako imenovati, saj sprenevedanja ne koristijo nikomur.

Vprašanje ministra brez listnice je toliko bolj nevšečno, ker naj bi bil kandidat za mesto nekakšnega koordinatorja tudi Gregor Golobič, predsednik Zares. Vlada z dvema ministroma brez listnice, ki bi jima rekli koordinatorja, bi bila namreč precej tragikomična. Le kaj bi v takšni vladi počel njen predsednik? Koordiniral koordinatorja? Pahor se teh nevšečnosti zaveda. Zato se je Gaspari že prelevil v nekakšnega ministra za razvoj. Golobiču pa naj bi bilo ponujeno mesto zunanjega ministra. Rešitev se zdi dobra. Zunanji minister je poleg finančnega konec koncev najbolj izpostavljena funkcija v vladi. Je pa res, da bi to Golobiča nekako postavilo izven okvirov notranje politike, kar Zaresu gotovo ne ustreza.

Podobno velik problem mandatarja so apetiti predsednika Desus in predsednice LDS. Karel Erjavec še vedno vztrajno ponavlja, da bi želel nadaljevati svoje delo na obrambnem ministrstvu. Ker je bil menda tako uspešen. V tej argumentaciji se skriva tudi razlog za njegovo vztrajanje. Ponovno imenovanje Erjavca za obrambnega ministra bi namreč pomenilo prav to, priznanje, da je delal dobro, čeprav mu tega stranke, ki naj bi sestavljale bodočo vlado, prej nikakor niso priznavale. Poleg tega predstavlja za mandatarja težavo tudi zahteva Desusa, da naj bi dobili eno ministrsko mesto več od LDS. Erjavčevo nadaljevanje dela na obrambnem ministrstvu bi najbrž lahko zmanjšalo te pretenzije.

Na drugi strani je težko najti primerno mesto Katarini Kresal. Ministrstvo za zunanje zadeve se zdi za stranko, ki je dobila tako malo glasov, veliko. Poleg tega je vprašanje kako bi bila Kresalova, kot zunanja ministrica sprejeta s strani opozicije. A to vprašanje je najbrž precej brezpredmetno, saj prav dosti bolj naklonjeno najbrž ne bi pričakali niti Golobiča. Ostala ministrstva Kresalovo očitno precej manj zanimajo. Posebej, ker se zdi, da je ministrstvo za pravosodje rezervirano za kandidata LDS Aleša Zalarja. Bi lahko bila ministrica za obrambo? Tudi to ni najbolj prijetna funkcija. In po predvolilnih konfliktih Kresalove z Erjavcem, bi takšna rešitev gotovo ne bila dobrodošla za mir v koaliciji.

Ko je pred štirimi leti Janez Janša predstavljal svojo ekipo je dejal, da je najboljša, ki jo je v danih razmerah lahko sestavil. Enako bo najbrž lahko rekel tudi Borut Pahor. Vendar to na žalost ne pomeni veliko. Tisto, kar bi potrebovali, je aktivna in dinamična vlada. O tem, ali se lahko Pahor temu cilju približa, je zaenkrat prezgodaj soditi. Najbrž pa lahko že ugibamo, da Zares ne bo uspel uresničiti svoje želje, da bi bilo v vladi polovica ministric.

Jani Sever