Komentar - Jurij

Takoj, ko so zvedeli, da se je Jorg Haider smrtno ponesrečil, so Avstijci dali vedeti, da so globoko pretreseni. Najbolj razširjena je bila ugotovitev, brez velikega razmišljanja, da je ponesrečenec bil pomembna osebnost, če ne tudi ena največjih. O tem ni dvoma, če bi bilo s tem vse povedano. Pomembne osebnosti so lahko pozitivne ali negativne. Pomemben človek, celo zelo pomemben, je bil Adolf Hitler. In seveda lahko ob Haiderjevi smrti izrazimo globoko sožalje. Ali pa vsaj molčimo, tudi to je krščansko. In civilizirano. Vendar ob tem vsaj mi moramo biti zadržani. Ni dvoma, bil je sovražnik Slovencev – ne le naše koroške manjšine, ampak Slovenije kot takšne. Njegov zadnji nastop pred smrtjo, ne pozabimo, je veljal prav nam – še enkrat nam je odrekel vse, kar smo. Niti slišati ni hotel, da si lahko lastimo najenostavnejše pravice, med drugim tudi to, da smo nasledniki podpisa avstrijske državne pogodbe, ki je tudi ena izmed potrdil naših meja in položaja. S tem nas takorekoč sili, da bi razmišljali nekoliko bolj strateško. Saj tako kot Haider misli še prenekateri Avstrijec. Haiderjeva smrt in politična oporoka, ta je za nas nesprejemljiva, je tudi lahko nepričakovan zasuk, da bi razmišljali globlje. Naši odnosi z Avstrijo so dobri. Bilo pa bi neprevidno, če bi se na to preveč zanašali, če bi vedno toliko vlagali v te odnose, saj so Avstrijci bolj kot uspešni pri nas gospodarsko. Bilo bi pametno, če bi nekaj vneme, ki jo posvečamo tem stikom, prenesli na kakšno drugo zahodnoevropsko državo ali države. Kaj bi nam manjkalo, če bi veliko bolj razvili vezi z Nizozemsko, Skandinavci, celo tistimi Finci? Proti Haiderjevemu sovražnemu odnosu do Slovenije se v sami Avstriji ne govori. Še manj pa se temu upirajo. Žal mi sami tudi ne.

Jurij Gustinčič